Novi ljubljanski nadškof o verski nestrpnosti
V Sloveniji se v decembru, zadnjem mesecu v letu, pretežno obnavljajo dogodki, ki so del naše katoliške vere, kulture in tradicije. V štirih adventnih tednih se verni ljudje pripravljajo na sprejem Boga in praznovanje Božiča, duhovno drugače opredeljen in usmerjen del javnosti pa se bolj posveča, če ima denar in druge pogoje, lagodnosti, ugodju, veselju in sproščenostim. Glavna in osrednja novost letošnjega božičnega in novoletnega pričakovanja in vzdušja pa je zagotovo ta, da je v slovenski stvarni in duhovni prostor vstopil nov ljubljanski nadškof metropolit p. Stanislav Zore.
Tudi nova številka slovenskega katoliškega tednika Družina je skoraj v celoti namenjena posvetitvi in umestitvi novega ljubljanskega nadškofa ter odmevom na ta dogodek v Sloveniji in sosednjih državah. Opozarjamo na pomembno in aktualno izjavo, ki jo je novi katoliški dostojanstvenik izrekel v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo. Opozoril ja namreč, “da pogreša celovito analizo verske nestrpnosti, ki ima svoj izvor v preteklem političnem sistemu”. In je nadaljeval: “Sam si bom prizadeval za spoštovanje ustavno zagotovljene verske svobode državljanov in svobode delovanja vseh verskih skupnosti. Pri tem ne želim nič več in nič manj pravic, kot jih imajo kristjani v drugih evropskih državah. Tudi verni smo enakopravni državljani Slovenije z vsemi človekovimi in državljanskimi pravicami”. V kolumni, ki jo redno objavlja v tedniku Družina, pa je pisatelj in akademik Alojz Rebula zapisal, “da se bo moral novi nadškof v prestolnici Republike Slovenije soočati z zahtevnimi stvarnostmi, ki jih bo težko zmogla tudi njegova frančiškanska karizma. Vsekakor evangelij v Sloveniji ne bo umrl. Čas pa je, da Slovenija, ki poleg Albanije edina prepoveduje verouk v šolah, preneha s to, tudi kulturno sramoto”.
Komentar po izvolitvi novega ljubljanskega nadškofa metroplita je napisal Franci Petrič, odgovorni urednik Družine. Dal mu je naslov Trije mostovi, ena smer, in podnaslov, Novi izzivi za verne in ljudi dobre volje. Zapisal je, “da je pogosto neprijazna medijska drža do katoliške Cerkve, ki jo je v veliki meri občutila prav ljubljanska nadškofija, skoraj zasenčila vsa dosedanja iskanja in prizadevanja pastirjev te Cerkve v služenju ljudem, za blagor vernih in slovenskega naroda. Kljub stalnemu pritisku, večinoma neprijaznim vetrovom, ki so pihali iz političnih logov, so verni naše krajevne Cerkve skupaj z drugimi kristjani na Slovenskem ostali zvesti Bogu in povezani s Cerkvijo. Razveseljivo je bilo zato, da so se slovesnosti ob izvolitvi novega ljubljanskega nadškofa metropolita udeležili vsi najvišji predstavniki države (predsedniki republike, državnega zbora, državnega sveta in vlade) in tako dali jasen signal, da država in Cerkev nista na nasprotnih bregovih in da ločitev med državo in Cerkvijo ne pomeni izločitve slednje. To je optimistična napoved, da bo, tako si vsaj želimo, neprijazno ozračje, ki so ga doslej nekateri vztrajno ustvarjali, za vedno izginilo v ideološko ropotarnico preteklosti. Preveč je bilo v zadnjem času poskusov delitev in s tem slabljenja narodnega in cerkvenega občestva. Z novim nadškofom se nam ponuja priložnost, da utrdimo medsebojno povezanost in naredimo več za rast božjega kraljestva in splošni blagor našega naroda”.
Ob tem pa moramo zaradi objektivnega pisanja vendarle sporočiti, da je nekatere zmotilo, da se je slovesnosti v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja udeležil tudi domnevno sporni predsednik Vrhovnega sodišča Slovenije, Branko Masleša. O Janezu Janši, zaprtem predsedniku SDS in nekdanjem predsedniku vlade, ni bila javno izrečena niti beseda. Pač pa je njegov primer v reviji Ognjišče obravnaval Božo Rustja, njen odgovorni urednik, duhovnik, publicist in pisatelj. O Janezu Janši je zapisal: “Naj odgovorim dvema vrstama ljudi. Prvim, ki trdijo, da v Ognjišču premalo pišemo o tem, da je v zaporu vodja največje opozicijske stranke, in drugim, ki trdijo, da pišemo samo o tem in da ga preveč zagovarjamo. Dejstvo je, da si pravniki niso edini, ali je sodba pravična ali ne, in da tudi vrhunski strokovnjaki opozarjajo na velike pomanjkljivosti v sodbi. Drugo še bolj zaskrbljujoče pa je, da – tako vsaj kaže – slovenska oblast zapira, kogar hoče. Zdi se, da se lahko znajdeš za zapahi, če nisi ljub (zakulisno) vladajoči eliti. Na prostosti so namreč ljudje – ali jih spuščajo na prostost –, ki so grobo kršili zakone in jih javnost doživlja kot prvence gospodarskega kriminala, a se spretno izmikajo roki pravice. Šele ko bodo ti odgovarjali za svoja dejanja, s katerimi so končno oškodovali tudi druge ljudi in obubožali Slovenijo, bomo res pravna država”. V Sloveniji se sicer v obdobju proti koncu letošnjega leta kažejo znaki in primeri gospodarske rasti, tudi rast izvoza in zasebne potrošnje. Toda obenem se zaostrujejo trenja med vlado in sindikati javnega sektorja, ker ti ne dovolijo znižanja plač in raznih olajšav. Vlada vztraja pri stališču, da morajo tudi javni uslužbenci prispevati svoj delež pri njeni politiki za znižanje javnega dolga, ki znaša, o čemer smo že poročali, skoraj 30 milijard evrov. Sindikalne centrale se pa v mesecu decembru ukvarjajo tudi z vprašanjem, kje in koliko zaposlenim v Sloveniji bodo delodajalci lahko letos izplačali trinajsto plačo ali t. i. božičnico. Očitno se bo zgodilo tako kot prejšnja leta. Denarne priboljške ob koncu leta bodo dobili tisti, ki delajo v uspešnejših podjetjih oziroma dejavnostih, le-teh pa je v Sloveniji veliko. Brez trinajste plače ali t. i. božičnice pa bodo ostali delavci v podjetjih oziroma dejavnostih, ki so v krizi ali ki nemara komaj životarijo. In tudi teh je v Sloveniji veliko, žal čedalje več.
Marijan Drobež
