Novi izzivi v kuhinji

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (26)

Moj sostanovalec v Granadi je govoril, da je kuhanje preprosto, saj gre zgolj za matematiko: če upoštevaš količine sestavin in čas kuhanja ter če korak za korakom slediš receptu, je nemogoče, da se ti ne izide. Če je kdo bral moje kolumne iz Granade, se morda še spomni, da mi je isti sostanovalec namesto stepene smetane v spreju za palačinke kupil smetano za kuhanje – to se mi zdi dovolj dober primer, kaj vse lahko gre narobe v kuhinji, tudi če se držiš vseh “matematičnih formul”. Tako ali tako pa meni niti matematika ni nikoli preveč “ležala”.

V lanski kolumni sem tudi omenila, da se zaradi pomanjkanja kuharskih veščin ne bi mogla udeležiti mednarodnih večerij, kamor mora vsak študent prinesti nekaj tipičnega iz svoje države. Letos smo tak večer priredili v ožjem krogu tukajšnjih prijateljev, zato se nisem mogla izogniti nalogi – ki sem se je bala skoraj bolj od skupinskih projektov za univerzo –, da pripravim kaj, kar mora biti užitno ne le zame, ampak tudi za druge.

Preden z bralci delim svoje kuharske podvige, naj razložim, zakaj sem se nujno morala udeležiti omenjene večerje. Odkar sem začela svojo študijsko pot v Ljubljani, obožujem mehiško hrano. Ljubljanske mehiške restavracije so med tistimi, ki sem jih v svojem študijskem mestu najpogosteje obiskovala in od koder sem se vedno vračala presita, toda z občutkom, da je bilo vredno spraviti vase vse do zadnje drobtine. Ob prihodu v Seviljo pa sem nepričakovano ugotovila, da v resnici še nikoli v življenju nisem jedla mehiške hrane. Pravi tacos in quesadillas, ki sem jih tu pokusila v družbi prijateljev iz Mehike, ki so jamčili za njihovo pristnost, imajo z ljubljanskimi “mehiškimi” jedmi zelo malo skupnega. Seveda sem vedela, da so okusi prilagojeni Evropejcem, vendar nisem pričakovala, da je razlika tako velika – kot tudi ne, da se bom z vsem srcem zaljubila v prave mehiške okuse.

Četudi ne bi bila že prej dovolj motivirana, bi me obljuba mehiških prijateljev, da bodo za mednarodno večerjo pripravili še boljše, stoodstotno domače tacose, gotovo pripravila do tega, da sprejmem izziv in sodelujem pri večerji. Toda s čim? S tem vprašanjem sem si dolgo belila glavo. Za pomoč sem celo poklicala svoje sostanovalce iz Ljubljane, ki so v kuhinji precej bolj vešči od mene, poleg tega pa bolje od kogarkoli poznajo moje sposobnosti in pomanjkljivosti. Priznam, da so me njihovi začetni odzivi navdali z optimizmom: “Daj, saj sploh nisi tako zanič, kot praviš, marsikaj ti dobro uspe.” Rada bi jim verjela … Toda ista oseba, ki je to rekla, mi je med prvimi predlagala, naj na večerjo nesem kar burrato, češ da za Italijo ni bolj tipičnega od mozzarelle in da jih bom očarala, takoj ko jo postavim na sredo mize, ne da bi se trudila s kakršnokoli pripravo.

Zamisel, da na večerji sodelujem z nečim tako preprostim, je bila mamljiva, saj sem se poleg z lastno nerodnostjo soočila s še eno težavo: kuhinja mojega študentskega stanovanja je zelo slabo opremljena. Moja prva – in najbrž nora – ideja je bila, da bi se lotila potice: a kaj, ko nimamo primernih pekačev ali valjarja, kaj šele električnega mešalnika. Ideja o sladici mi je bila všeč, saj razen mene nihče ni razmišljal o tem, zato sem po opustitvi potice preskočila na italijansko kuhinjo in veliko enostavnejši tiramisu, toda brez mešalnika je tudi ta možnost odpadla. Zato sem nazadnje spekla piškote. Da bi si zagotovila uspeh, sem jih pripravila z nutello, ki se ji, kot je znano, nihče ne more upreti.

Pred odhodom od doma sem dolgo zrla v škatlo, polno dišečih čokoladnih piškotkov, ki so se mi zdeli iz trenutka v trenutek manj mamljivi. Prijatelji, ki sem jim prek Whatsappa poslala sliko svoje umetnine, so mi zagotavljali, da vsaj na pogled z njimi ni nič narobe, toda sostanovalcev, ki sem jih želela izkoristiti kot poskusne zajčke, takrat ni bilo doma, da bi mi nudili spodbudno povratno informacijo. Sebi nisem zaupala … Zato sem se na poti do prijatelja iz Mehike, ki nas je tistega večera gostil, ustavila v supermarketu in kupila paneton: obljubila sem, da bom prinesla sladico, in hotela sem ostalim zagotoviti, da se bodo lahko posladkali, tudi če bi se moji piškoti izkazali za neužitne.

Ne vem, kaj se je na koncu zgodilo s panetonom: verjetno še vedno ždi na kaki polici v Mehičanovi kuhinji in pričakuje naslednjo hišno zabavo, saj se ga tisti večer nismo dotaknili. Piškote pa so moji prijatelji pospravili vse do zadnjega. In če so jih spravili vase kljub vsem odličnim jedem, s katerimi smo se že prej pošteno nasitili, verjamem, da so jim bili res všeč. In da ima tokratna pripoved o mojih nerodnih kuharskih podvigih srečen epilog.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme