Novi člani skavtske družine
“Pri svoji časti obljubljam, da bom z božjo pomočjo vestno služila Bogu in domovini, pomagala svojemu bližnjemu in izpolnjevala skavtske zakone”. Tako je na travniku pri Jezeru obljubilo dvanajst volčičev in volkuljic ter dvanajst izvidnikov in vodnic tržaške pokrajine Slovenske zamejske skavtske organizacije, ki so bili sprejeti v veliko skavtsko družino. Najmlajši volčiči in volkuljice so ob izreku obljube prejeli skavtsko ruto, ki jih bo spremljala na skavtski poti, medtem ko so izvidniki in vodnice po preverjanju znanja o skavtskih krepostih in naštevanju desetih skavtskih zakonov potrdili svojo obljubo.
Najpomembnejši trenutek skavtskega leta, Jurjevanje, na katerem počastijo skavti svojega zavetnika sv. Jurija, se je letos odvijal na Jezeru, kjer so se tržaški skavti in skavtinje zbrali prejšnjo nedeljo. Jutranjo sv. mašo je na travniku daroval g. Ivo Miklavec. Uvodoma je dejal, da je skavtska organizacija najboljša organizacija na svetu in kako je Baden Powell pametno ugotovil, ko je bil vojak, kaj je treba ponuditi mladim in kako različne potrebe imajo volčiči, izvidniki in roverji. Opozoril je na skavtski pozdrav, s katerim pride do izraza, kako mora starejši ščititi mlajšega, ter vprašal prisotne, ali znajo biti zvesti svojemu skavtskemu poslanstvu, saj vsak obljubi, da bo zvest Bogu in domovini. Dejal je, da je vse zaman učiti otroke molitve, treba je moliti z njimi.
Po blagoslovu rut, ki označujejo pripadnost skavtizmu in jih skavt še posebej spoštuje, sta pokrajinska načelnika Športna lisica (Elena Bogatec) in Prisrčnobrundajoči volk (Edwin Bukavec) ob obredu obljub nagovorila navzoče člane s spodbudnimi besedami in obnovila bistvo obeh vej: pri volčičih je osnova Knjiga o džungli z igrami, izvidniki pa se spopadajo z izzivi in pustolovščinami. Tako so mladiči na ta pomembni dan, kot je bil Mowgli sprejet v krdelo za ceno bika in na Bagheerovo besedo pred skalo posveta, postali volčiči in torej člani velike skavtske družine.
Zamenjavi rut je sledilo kosilo, nato so se skavti razdelili po vejah in nadaljevali ločeni program. Volčiči in volkuljice so z igro spoznavali svetega Jurija, izvidniki pa so se v dveh skupinah bojevali, da bi prišli do zaklada. Ker tako ni šlo, so morali združiti moči, skupaj so rešili sporočilo, našli zaklad in si ga bratsko razdelili. Roverji in popotnice so v pogovoru o zvestobi, s katerim so se ukvarjali že na sobotnem prenočevanju, odkrivali nove poti na robu doline Glinščice. Na skupnem popoldanskem delu so se vsi zbrali okrog tabornega ognja, kjer so s petjem, z bansi, s skeči in z veseljem pregnali veter in mraz ter priklicali sonce.
Metka Šinigoj
