November (2)

Ko sem tu med grobovi, pod mano pa je pokrajina, ki je božansko lepa, a mi noče in nekako ne more postati dom, imam občutek, da ne bom nikoli nikjer zares doma. Večen popotnik v iskanju miru. Identitete. Na begu pred odtujenostjo in samoto. Upam, da bo moj grob nekje med skalami, da mi bodo družbo delale kavke, da bo nad mano samo nebo, pod menoj pa nedostopni prepadi. Tam, nekje, bom našla svoj mir. Tam, kjer je meja med večnostjo in minljivostjo nedorečena, nejasna. Kjer vsega tega, kar je zemeljsko, enostavno ni več.
Skoraj sem že odločila, da letos ne bom šla na grob svojih staršev na prvi november. Na pokopališču, kjer nikogar ne poznam in ljudje govorijo jezik, ki ga ne razumem, furlansko namreč, se na ta dan, ki je že itak prepoln temnih mislim, počutim osamljeno. Tako osamljeno, da me je groza. Pa sem nazadnje vendarle šla. Na grob. Zaradi mame in očeta. Kot bi zaslutila njuno potrtost in prazen grob v jesenskem soncu. Prazen grob nad vinogradi. Samota sredi tujine in teža zemlje, ki je tako drugačna od naše, domače. Prazen grob bo ostal brez blagoslova, samo uvelo cvetje bo rdelo ob zatonu. Ne bosta sama, sem pomislila. Ne bom ju pustila med tujci. Že itak je meni prehudo, ko skušam z nasmehom preganjati osamljenost, ki me razžira. Tu še najbolj, v tej prekrasni dolini, kjer imam sicer nekaj prijateljev, a kjer imam občutek, da sem in bom ostala vekomaj tujec.
Dan je krasen, čeprav veter pojenjuje in je na koncu nižine, tam, kjer se Furlanija poljublja z Jadranom, že zaznati prve sive odtenke. Jutri bo namreč dež. Zberemo se v cerkvi. Zaman iščem znan obraz. Pet let sem tu, a še vedno skoraj nikogar ne poznam. Ko skupina žensk zapoje, se z bolestjo spomnim naših slovenskih pesmi, ki sem jih že kot otrok pela vsako nedeljo pri maši. Te besede so mi tuje. Teh molitev ne poznam. Duša je prazna. Najraje bi zajokala, čeprav ne vem zakaj. Ta odtujenost, ta nemir, ta neizprosna samota, mi ne dajo živeti. Molimo, zaznam izza oltarja. Potihoma molim v svojem jeziku, domača beseda mi greje srce. Pogrešam molitve iz otroških let. Materinščina. Kako lepa beseda. Kako pogrešam naše molitve, ko sem tu pri italijanski maši, kjer si vsi šepetajo v furlanščini, vse bolj sama in vse bolj nebogljena. Ta prekleti občutek odtujenosti. Ta nemir. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji