November (1)

Nekdo je pred dnevi v šali zapisal na Facebook, da smo 85. avgusta… Res je bilo takrat še prijetno toplo, ljudje so se še vedno martinčkali na plaži, pa čeprav je bilo na nebu kar nekaj meglenih odtenkov preveč, da bi bil res avgust. Nekje v tistem najbolj žlahtnem pridihu, nekje v tisti zlati barvi, ki je prelestna in obenem noro žalostna, v tistem listju, ki se še oklepa življenja, v brezvetrju minevajo spomini. Nekje sredi tega žlahtnega sonca je že čutiti november.
Novembra se začenja tista izštevanka, ki je noče biti konca, ko čakaš, da bo iz razpok v zemlji spet kalilo, ko čakaš na barve žafrana, na vonj po pomladni rosi, na vrnitev, na rojstvo, na ponovni začetek. A izštevanka je dolga in srečen je tisti, ki zna najti tudi v njenem ponavljajočem se ritmu trenutke najlepšega, srečo, lepoto. Luč.
Danes sem se peljala po Idrski dolini, danes, ko je bil še oktober, v srcu avgust, nekje na obzorju, kjer se pobočja iztekajo v polja in vinograde, pa že november. Idrska dolina je bila zlata, vsa v lesku, polna rumene barve, polna svetlobe, polna neke žlahtne topline, ki jo srce še kako potrebuje. A vendar je bilo čutiti, da je to slovo. Slovo je vedno polno najlepšega, pa čeprav je vedno žalostno. Slovo…. Od jeseni, od pomladi, od zime se nikoli ne poslavljam, gredo, minevajo, odleže mi. Vedno pričakujem nekaj drugega. Vedno pričakujem poletje. Od teh zlatih odtenkov je slovo najtežje. Slovo od dnevov, ki ne poznajo noči, od časa, ki je polno veselja, ki kipi, se radosti, celo peni se od energije in radoživosti.
November se je letos začel z mrazom. Pri nas z burjo. Meni je najtežje, ko se poslavljam od tistega zlatega miru, od rumeneče tišine, da potem cele noči poslušam razbijanje, rjovenje, tuljenje. Ne govorite mi, da je burja lepa. Videti, slišati je, da burja trpi, ker tuli, vpije, zaganja se, kot bi bila vklenjena v bolečino ugašajočih dnevov in v verige ledenega objema, ki bije v njej. Drevesa se v burji upogibajo kot roke, ki hlastajo po sreči, miru, svetlobi. Še največ po svetlobi. Po njej hlastamo vsi, njo pogrešamo, ko leto za letom spet nastopi tisti dan, konec oktobra, ko nam od jutra do večera govorijo, da je treba pomakniti kazalce nazaj. Že sem verjela, da tega ne bo več treba, da bo tudi pozimi vsaj do pol šestih svetlo. Pa smo jih morali spet pomikati. Skoraj po avgustu je še dišalo. Bilo je še toplo in ljudje so se še kopali tam v Barkovljah, v mojem rodnem, ljubem, dragem Trstu. Tam daleč, kjer je morje.
Kazalce sem pomaknila nazaj v jezi, celo v obupu. In sploh nisem odgovarjala na pripombe tistih, ki so se veselili, da bodo spali eno uro več. Za en sam samcat dan. Dva meseca pa bo po nas goltala tema. V temi bo tuljenje burje še bolj neizprosno. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
Suzi Pertot

Poslavljanje od svetlobe ...

Preberi tudi

Pot (2)

Suzin svet

Pot (2)

26.01.2020
Kje ste ljudje?

Suzin svet

Kje ste ljudje?

18.03.2020
Osamljenci v času epidemije

Suzin svet

Pust od jutra do večera (2)

Suzin svet

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme