Nov svet?

Še vedno smo v fazi, ko se kjerkoli in kadarkoli – vedno in skoraj izključno – govori o pandemiji, ki je sprevrgla naša življenja. Prve novice vseh medijev so posvečene le njej in povezanim temam. Kot bi vse drugo, s čimer smo imeli opraviti do februarja letos, skoraj ne obstajalo… Z rahljanjem ukrepov za zajezitev okužbe marsikdo že začenja razmišljati in govoriti o tem, da bo življenje vseh nas odslej drugačno, o bolj “krepostnem sožitju z naravo”, o “načrtovanju novega, boljšega sveta”. S koronavirusom bomo verjetno morali še sobivati, njemu bomo morali prilagoditi vse: šolo in službo, zasebno, družinsko in družbeno življenje.
Vedno bolj nam je jasno, da vsaj še za lep čas nič več ne bo tako, kot je bilo pred pandemijo. Nekateri so in še bodo izgubili svoje drage, drugi bodo izgubili zaposlitev in zdrsnili na rob revščine, nekateri bodo v teh okoliščinah morda tudi obogateli … Veliko ljudi bo gotovo imelo duševne stiske. Ves svet bo gotovo drugačen, vsi bomo vsaj malo drugačni. Čeprav obrisi bližnje prihodnosti še vedno niso jasni, so pa korenite spremembe še najbolj vidne v svetu dela in ekonomije. Na globalni in krajevni ravni se pojavljajo nove oblike revščine, ki so posebno zaskrbljujoče. Spreminja se stara celina, ki se je v zadnjih mesecih pokazala za neenotno, šibko in krhko. Spreminjajo se razmerja v naši manjšinski skupnosti, saj je njeno delovanje, hrbtenica njenega obstoja, že več mesecev zamrznjeno in ohromljeno. Žal se spreminjajo tudi odnosi na naši meji: kljub dobri volji nekaterih, ki si prizadevajo, da bi ti ostali čim boljši, so ljudje vedno bolj razočarani in zagrenjeni. To, kar se dogaja, na šokanten način doživljajo tudi mladi, zlasti številni zamejski študentje, ki so si – ne brez žrtev in težav – z leti ustvarili življenjski habitat v matični domovini.
Ta čas je še vedno dramatičen, ni pa katastrofalen. Lahko nam pomeni priložnost, da morda spremenimo pogled na svet okrog nas. Virus nas je prisilil, da premislimo naše prioritete, da spremenimo smer. Želimo pa gledati naprej. To ni tunel brez konca. Prepričan sem, da bomo iz njega le našli izhod. Zato je pomembno, da dvignemo pogled in ga usmerimo v prihodnost. Iz sleherne krize lahko nadaljujemo pot močnejši in boljši. Tako naj bo tudi tokrat. Pandemija, proti kateri se bori ves svet, nam je morda le pomagala razumeti, kako je pomembna solidarnost, kako so povezane vse države, kako smo povezani vsi ljudje, kako je človeštvo povezano z naravo (papež mu pravi “stvarstvo”). Okoljsko vprašanje ni ločeno od družbenega: migracije, vojne in revščina so le različni obrazi ene in iste krize, ki je v svojem bistvu kulturna, etična in duhovna. Pandemija je vse to samo še bolj obelodanila, razodela je našo nebogljenost in krhkost. Ta zgodovinski trenutek naj nam bo v premislek, da bomo v iskanju ponovnega zagona znali bolj preudarno izbirati, kaj je pomembno in kaj ne, kaj povezuje in kaj ločuje, kaj vodi v življenje in kaj v smrt.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme