Notranja ustvarjalna moč mu je bila položena v zibelko

Piše: Nelida Nemec Fotografije: Galerija 22

V Kopru razstava del Roberta Hlavatyja

V četrtek, 28. septembra 2023, so v Muzejski galeriji Pokrajinskega muzeja Koper odprli gostujočo razstavo Galerije likovnih samorastnikov Trebnje z naslovom Robert Hlavaty. Prosevajoča in prelivajoča se lepota akvarela: videnja in občutenja krajine. Razstava bo odprta do 15. oktobra. Predstavljenih je 30 del iz obdobja od leta 1940 do 1981, ki so jih posodile tako kulturne inštitucije kot posamezniki. Postavila jo je muzejska svetovalka, kustosinja za umetnostno zgodovino v Pokrajinskem muzeju Koper Brigita Jenko. Potujoča razstava, ki je bila najprej predstavljena v Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje je nastala na pobudo in ob podpori družine Hlavaty iz Nove mesta, realizirale pa so jo direktorica CIK Trebnje Patricija Pavlič, višja kustosinja Andrejka Nose iz Galerije likovnih samorastnikov Trebnje, in arhitektka Maruša Stupica skupaj z dr. Nelido Nemec, ki je za katalog prispevala študijo o delu Roberta Hlavatyja s poudarkom na tehniki akvarela.

Robert Hlavaty, rojen leta kot 1879 v Trstu, umrl leta 1982 v Ljubljani, po poklicu zdravnik-zobozdravnik, je bil tudi znan in priljubljen slikar. Slikar samorastnik, ki je svoje znanje gradil postopoma in tako uspešno, da se je s svojim bogatim opusom zapisal med prepoznavne slikarje svoje generacije, med imena, kot so Spacal, Černigoj, Grom, Saksida, Bambič, Cesar, Palčič, Vecchiet. Danes je še posebej živo prisoten v spominu članov svoje družine in prijateljev na Dolenjskem, Primorskem, Tržaškem in v Ljubljani, tudi širše v slovenskem prostoru ter zaradi okoliščin še posebej globoko zapisan v srcih Kraševcev, ki so ga sprejeli za svojega, saj je s svojimi deli velikokrat izražal občudovanje kraške pokrajine. V svet slikarstva, risbe, ilustracije ter karikature je vstopal s trudom in potrpežljivostjo, z neko notranjo ustvarjalno močjo, ki mu je bila položena v zibelko. Lahko zapišemo, da z neverjetnim hotenjem in silno ljubeznijo do umetnosti in slikarstva sploh, ki so jo prepoznali tudi njegovi prijatelji. Ti so bili že uveljavljeni in šolani slikarji, s katerimi se je v tridesetih letih pogosto družil v Ljubljani, kamor se je umaknil zaradi grožnje s konfinacijo. Med njimi sta bila tudi primorska slikarja Albert Sirk in Zoran Mušič ter pesnik Srečko Kosovel, ki je bil dve leti njegov sostanovalec.

Rober Hlavaty je bil slikar, ki ni nikdar prestopil praga likovne akademije, a je kljub temu v zakladnico slovenske, predvsem zamejske likovne umetnosti prispeval bogat in prepoznaven opus. Kljub realnosti svojega poklica je umetnost doživljal kot poslanstvo, se izražal predvsem v akvarelni tehniki, redkeje v olju, vrsto let pa tudi v risbi, ilustraciji in karikaturi. Njegova likovna videnja so se zlivala na papir kot nagovor, sporočilo, namig ali razkritje nemirne ustvarjalne duše, ki je izžarevala globino njegovih čustev, čutenj in razmišljanj. Bil je spoštovan in cenjen kot človek in kot slikar, kot odličen akvarelist ter je še danes posebej živo prisoten v spominu članov njegove družine in prijateljev. 

Njegovo ustvarjalno obdobje lahko delimo na: ljubljanska leta, čas od leta 1931 do 1945, ko ga je vse bolj pritegovala ljubljanska motivika v stilu poetičnega realizma z vse prepoznavnejšo avtorsko potezo. Ta je bila sprva še v tridimenzionalnem videnju in v kompoziciji, ki je gradila tako na zarisovanju predmeta, da je dosegel strnjenost in kompozicijsko trdnost, kot tudi na barvni paleti, ki je čedalje bolj iskala kontraste. Zaznamo pa tudi že tonsko in svetlobno prelivanje barvnega zapisa in uresničevanje občutja prosojnosti. Akvarelna tehnika mu je postajala vse bližja in tehnično vse bolj izpiljena. Drugo obdobje je tržaško, ki zajema čas od leta 1950, ko se je vrnil domov, pa do njegove smrti leta 1982. To so leta, ki jih zaznamuje opazen naslon na tradicijo lokalnega, tržaškega prostora. Sprva se Hlavaty v tem okolju še posebej opazno navdušuje nad Spacalovo dvodimenzionalnostjo, kasneje pa nad Spacalovo in Černigojevo geometrizacijo.

Ni naključje, da se Hlavaty v povojnem obdobju vse bolj predaja kraški pokrajini ter Kras vidi, občuti in podoživi v vseh letnih časih, čeprav najpogosteje v jesenskem in zimskem, ko lahko zajame njegovo barvno skopost, sivino in belino kamnitih struktur, njegovo otožnost in samotnost. Zato ustvari veliko zimskih motivov, v katerih pridejo do izraza belina papirja, poenostavljenje in iskanje sinteze, ekspresionistični barvni pridihi in nežna liričnost, ki že meji na melanholičnost. Čeprav je poleg številnih zimskih motivov Hlavaty slikal kraško in istrsko pokrajino tudi v drugih letnih časih, je zanimiva njegova naravnanost, da ga Kras ni nikdar pritegnil z barvitostjo rdečeoranžnega jesenskega ruja, temveč v njegovih osnovnih zemeljskih barvah z dodatki modre, zelene, rumene in oranžne. Prav tako je zanimivo to, da iskanje dvodimenzionalnosti in premišljene igre barvitih ploskovitih nanosov postane njegova slikarska zaveza. Petdeseta leta so torej Hlavatyju omogočila prve prave korake v svet slikarstva, ko so nastali prvi hipni zapisi iz istrskega in tržaškega okolja. Vse bolj je opazna slikarjeva odločitev, da črto tanjša in se prepušča bežnemu nakazovanju predmeta ali figuralne skupine. Vidi se, da se prepušča afektom akvarelne tehnike z vse več beline, z vse bolj poudarjenimi barvnimi lisami in z razgibano kompozicijo. Do izraza prihaja njegova tankočutnost, kar poudarjajo tudi likovni kritiki, ki že opažajo njegova iskanja v smeri dvodimenzionalnosti, prehod k fovistični barvni interpretaciji in iskanju krajinskih izrezov, ki vse bolj postajajo čista barvna doživetja. Vse to še intenzivneje zaživi v šestdesetih letih, ki so postavila temelje nadaljnjemu razvoju. Hlavaty odtlej Kras vidi, občuti in podoživi v njegovi barvni skoposti, sivini in belini kamnitih struktur, v njegovi otožnosti in samotnosti: zato ustvari veliko zimskih motivov, v katerih pridejo do izraza belina papirja, poenostavljenje in iskanje sinteze, ekspresionistični barvni pridihi in nežna liričnost, skoraj melanholičnost, iskanje in doseganje dvodimenzionalnosti in premišljene igre barvitih ploskovitih nanosov.

Razstavljena dela nam prikličejo slikarjeva iskanja, v katerih izstopa virtuoznost akvarela. Poudarim naj, da slikar te sposobnosti ni izrabljal za hipne in plitve učinke. Zato je zapisan kot ustvarjalec, ki je izpostavil akvarel kot pomembno slikarsko tehniko ter v risbo samozavestno in prepričljivo ujel značaje in posebnosti ljudi, ki jih je srečeval. Slikarstvo mu ni bilo poklic. Slikarstvo je bila njegova velika ljubezen.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme