Nora Gregor spet v Gorici
Nenaklonjene vremenske razmere so prisilile ekipo novogoriške gledališčnice Nede Rusjan Bric, da je prikazala avdiovizualni dogodek ob predstavitvi nove knjige o igralki Nori Gregor v prostorih mediateke, namesto da bi to bilo, kot predvideno, v sugestivnem zunanjem okolju Hiše filma. Predsednik Kinoateljeja Aleš Doktorič, časnikar goriškega Primorskega dnevnika Igor Devetak in avtor romana L'altra regola del gioco Hans Kitzmüller so ob prijetnem dvojezičnem kramljanju prikazali nastanek dela, ki se uokvirja v 15-letno raziskovalno – ustvarjalno delo goriškega kinokluba in njegovih sodelavcev za ovrednotenje lika in zapuščine slovite Goričanke.
Ob nizu prepletajočih se črno-belih portretov in scenskih posnetkov očarljive Nore Gregor avstrijskega rodu, ki je vzblestela na dunajskih, berlinskih, hollywoodskih in ameriških odrih oz. filmskih ateljejih, so številni gledalci, tudi iz Nove Gorice, Vidma in Trsta, podoživeli svojski šarm ne povsem izživete igralkine umetniške izkušnje. Iz trojezičnega branja, izvirno nemškega, italijanskega in slovenskega podajanja igralk Lučke Počkaj, Helene Peršuh in Marjute Slamič, iz dnevniških zapisov in dopisovanja z mamo, prijateljico Almo Mahler, je Bričeva – znana po svojih dokumentarnih-reinterpretacijah življenja pionirjev letalstva bratov Rusjan, primorskih Aleksandrink in Simona Gregorčiča – ustvarila nežen, topel in skoro pieteten poklon tej brezdomki, ki se je rodila 1901 v nekdanji “avstrijski Nici”.
Ob izbruhu vojne 1915 se je Nora preselila z družino v Celovec in Gradec, tu je odkrila in tu jo je dokončno zasvojil gledališki svet, tako da je pri sedemnajstih debitirala in se še ne dvajsetletna uveljavila na dunajskih in berlinskih odrih, pa tudi v nemih in prvih zvočnih filmih v Evropi in Hollywoodu, kjer so takrat proizvajali več inačic istega filma za različne nacionalne trge in z igralci pripadajočega okolja v lastnem jeziku. Poročila se je s pianistom Mitjo Nikischem, nato s princem Ernstom Ruedigerjem Starhembergom, namestnikom avstrijskega kanclerja Dolphüssa, ki je bil proti Anschlussu in je moral zato l. 1938 z družino v izgnanstvo. V Parizu je Nora leto kasneje sodelovala z velikim režiserjem Jeanom Renoirem kot glavna junakinja Le regle du jeu – Pravilo igre, ki velja za eno od mojstrovin zgodovine filma; 15 let prej je prav tako nastopila z nosilno vlogo v delu Michael mojstra nemega filma Carla Theodorja Dreyerja.
Ob Hitlerjevem napadu na Francijo se je mož vključil v francosko in nato zavezniško letalstvo, Nora s sinčkom Heinrichom je morala v izgnanstvo v Južno Ameriko, prej v Argentino in nato v Čile, kjer je zagonetno umrla leta 1949. Mož se ji je pridružil l. 1942, leta 1946 pa je Nora posnela svoj edini južnoameriški (zadnji) film La fruta mordida v režiji Jacquesa Remyja. Njen mož se je lahko vrnil v Avstrijo komaj l. 1955 (in istega leta umrl), ko so ga rehabilitirali in mu vrnili podržavljeno imovino. To je podedoval sin Heinrich, ki je postal filmski igralec z imenom Henry Gregor in tudi producent.
To romantično, bleščečo, a tudi trpko zgodbo je pred petnajstimi leti na novo odkrilo in nekako vrnilo krajevnemu kolektivnemu spominu društvo Kinoatelje na pobudo etnografskega in filmskega raziskovalca, ameriškega Slovenca iz Clevelanda Joea Valenčiča (Josepha Valencica). Igor Devetak, Sandro Scandolara in drugi so l. 2001 postavili dokumentarno razstavo o liku in zapuščini igralke, leta 2005 pa je izšla njena prva monografija Nora Gregor. L'imperfezione della bellezza, ki jo je uredil Igor Devetak ob sodelovanju Scandolare, Valencicu, pisatelja Hansa Kitzmüllerja in drugih strokovnjakov.
Devetak se je “zaljubil” v to igralko, nemškega germanista, pisatelja in založnika Kitzmüllerja, ki živi v Bračanu pri Krminu, pa je ta lik dobesedno “zasvojil”; poglobil je namreč študij njenega življenja, na Fundaciji Starhemberg v Avstriji in tudi s potovanjema v Južno Ameriko, z obiski krajev in s srečevanjem ljudi in naslednice Norine gostiteljice Amalie (Blance) Errazuriz Vergare, ki so jo poznali in vzljubili, je nabral gradivo za roman. Sam Jean Renoir je v dnevniku zapisal, da bi bilo treba o Nori napisati roman… Kitzmüller se je z literarno ustvarjalnostjo vživel v Norin lik, ne le z željo, da bi obnovil večjezično dediščino goriškega prostora in nemško pričujočnost posebej (Gorica ni le Michelstaedter!), ampak tudi zaradi njene večplastne človeške in širše družbenozgodovinske parabole, ki je zajela avstrijski, nemški, hollywoodski prostor in nazadnje izgnanstvo. Kitzmüller ima za sabo več književnih stvaritev: Viaggio alle Incoronate (1999), Arcipelago del vento (2003), Alle isole Marchesi (2005). Roman L'altra regola del gioco, ki je izvirno grajen na flešbekih med Južno Ameriko, Evropo in Hollywoodom, je napisal v dveh jezikovnih inačicah, italijanska je s sodelovanjem Kinoateljeja izšla sedaj pri založniku Zandonai v Roveretu, nemška še čaka na tisk.
Kot so ugotovili na lepem goriškem večeru, se Nora Gregor po dobrem stoletju “vrača” v rodno Gorico. Pokrajinski muzeji načrtujejo ureditev spominske hiše, na nekaterih mestnih lokacijah se napovedujejo posebne Norine spominske plošče, Kinoatelje je s Slovenskim narodnim gledališčem Nova Gorica, s Slovenskim mladinskim gledališčem Ljubljana in goriškim društvom Prologo priredil predstavitev knjige ter še z drugimi partnerji iz FJK in Avstrije pripravlja širši projekt v znamenju Nore Gregor, razstavo, znanstveni posvet, gledališko predstavo Nede R. Bric…
Na vse to je lahko goriško občinstvo (prisotna sta bila tudi goriški župan Romoli in pokrajinski odbornik za kulturo Portelli) nazdravilo s srednjeevropsko “Norotorto”, ki sta jo spekla Novogoričana Dragi in Nada Lazovski, in z vini krminskih kmetij Felluga in Kitzmüller ter solkanskega Konzorcija opuščenih vinogradov. Svetovno znanega proizvajalca Livia Felluge ni treba posebej predstavljati, za pobudo “opuščenih vin” pa je entuziast Marinko Pintar, ki od leta 2007 zbira grozdje iz opuščenih vinogradov Vipavske, Brd in Solkana, naravno prideluje brez maceracije v lesenih sodih ter zadnja leta tudi stekleniči svojevrstno vino.
