“Nobenega nasilnega dejanja ne smemo opravičiti”
Trst / Predavanje DSI
Društvo slovenskih izobražencev v Trstu je novo leto začelo s predavanjem, ki zadeva zelo aktualno, predvsem v zadnjih mesecih obravnavano temo – nasilje nad ženskami. Med ljubeznijo in posestjo – nasilje nad ženskami v Sloveniji in Italiji je bil naslov pogovornega večera, ki je potekal v ponedeljek, 8. januarja 2024, v Peterlinovi dvorani v Trstu. Gosta, psihologa in psihoterapevta Majo Sedmak Cvelbar in Iztoka Spetiča, ter voditeljico pogovora, urednico in režiserko na slovenskem oddelku deželnega sedeža RAI v Trstu Lucijo Tavčar, je sprejel predsednik društva Martin Brecelj.
“Urad Združenih narodov za droge in kriminal je leta 2022 pripravil 53 kazalnikov, ki natančno opredeljujejo, kaj so femicidi. V tem dokumentu lahko preberemo, da nasilje nad ženskami in dekleti pravzaprav vključuje vsako dejanje nasilja na podlagi spola, ki ima ali bi lahko imelo za posledico fizično, spolno ali psihično škodo žensk, vključno z grožnjami o takšnih dejanjih. Te smernice naj bi oz. bodo služile vsem državam kot merilo za poenotenje pravosodnih in drugih orodij, ki jih imamo zato, da se zoperstavljamo temu fenomenu,” je najprej pojasnila Lucija Tavčar, ki je zbranim nato navedla nekaj statistik glede nasilja nad ženskami.
Psihologinja in psihoterapevtka Maja Sedmak Cvelbar je na večeru občinstvu najprej pojasnila, da je psihološko nasilje pogosteje težje definirati kot fizično, ker je težko dokazljivo. Slednje je lažje prepoznati, ker pušča vidne posledice. Ko govorimo o psihološkem nasilju, govorimo torej o nadzorovanju vedenja ženske, poniževanju, manipulaciji s čustvi in še o marsičem. Prepoznamo ga lahko v tonu glasa, to se pravi, ko je za enostavno vprašanje ali trditev uporabljen agresiven ton. Ženske, ki so žrtve nasilnih psiholoških odnosov, so navajene na tak odnos in se ne zavedajo, da je to problem. Pri agresivnem partnerskem odnosu želi moški imeti nadvlado nad žensko. Sprejema jo kot stvar, nad katero ima kontrolo in nadzor in ki jo lahko tudi uniči. Pri ciklu nasilja pa govorimo o tem, da se slednje začne zelo blago, običajno z nekim psihološkim nasiljem, nakar se stopnjuje do fizičnega nasilja, agresivnemu partnerju pa je zatem pogostoma žal. Sledi obdobje “medenih tednov”, ko je partner prijazen, nato pa se cikel ponovno začne. Cikli so ponavadi vedno hitrejši, je pojasnila psihologinja. Ženska se nato odloči, da bo vztrajala, misli, da se bo partner spremenil. V resnici pa do tega ne pride in tako se vse skupaj spet ponovi. Več kot je teh ciklov, krajši so. “Na žalost je nekaterim ženskam normalno biti v nasilnem odnosu, ker ne prepoznajo določenih stvari kot nasilje. Katerakoli oblika nasilja je nesprejemljiva.”
Beseda je nakar tekla o mlajših generacijah in najstnikih, ki se danes vedno bolj zatekajo v tehnologijo, ki odvzema priložnosti soočanja z drugačnostjo. Mladi nimajo več izkušenj, zaradi tega ne vedo, kako premagati frustracije. Majhna frustracija lahko s časom privede do nasilja. Pomembno je torej, da se poznamo, da znamo prepoznati naša čustva in da jih sprejmemo, ker vsako čustvo ima svoj pomen in sporoča določeno potrebo. O tem je na večeru spregovoril tudi psiholog in psihoterapevt Iztok Spetič, ki meni, da nas je današnja družba razvadila. Najstniki živijo in doživljajo drugačno resničnost, živijo v virtualnem svetu. Ne doživljajo več določenih izkušenj, saj jim tehnologija nudi vse in takoj. Ko pridejo do neke meje, s katero se ne znajo soočiti in ker niso navajeni na drugačno mnenje, na primer, lahko pride tudi do izbruhov nasilja. Pomembno je torej, kot že povedano, da stvar razumemo, se pomirimo in občutimo, kaj se dogaja v tistem trenutku. Spetič je pojasnil tudi, da so otroci odraz tega, kar je v družini. Zelo je torej pomembno pogovarjati se o čustvih. “Čustva so izredno pomembna, z njimi se uteši neka določena potreba. Treba je delati na tem, da pride do neke čustvene kulture. Naša družba je na žalost postavila čustva na nižjo in manj pomembno raven.”
Družba ima danes nedvomno poglavitno nalogo in moč, da situacijo spremeni. Zelo pomembno je, da se o tem pogovarja, razpravlja in govori ter da se nikoli ne ustavimo, sta še sklenila Iztok Spetič in Maja Sedmak Cvelbar.
