“Nisem državljan sveta, sem državljan sveta svojih besedil”

Mednarodni literarni festival Vilenica je srečanje pesnikov, pisateljev, dramatikov in esejistov iz Srednje Evrope, ki ga Društvo slovenskih pisateljev organizira na Krasu in drugod po Sloveniji. Predvečer letošnjega festivala, ki je pod geslom Ikar 2.0 posvečen umetni inteligenci, je potekal v sredo, 4. septembra 2024, v Kavarni San Marco v Trstu. Na dogodku, ki je nosil naslov Literarni pristan, so organizatorji gostili letošnjega nagrajenca pisatelja, pesnika, esejista in novinarja iz Sarajeva Miljenka Jergovića ter prejemnico štipendije SEP za mlade avtorje Moniko Herceg. “Mednarodni literarni festival se je pred 39 leti na pobudo Društva slovenskih pisateljev in domačinov na Krasu pričel v skrivnostni jami Vilenici. Na začetku pogumno in rahlo subverzivno dejanje je preraslo v enega najuglednejših evropskih literarnih festivalov,” je uvodoma dejal Martin Lissiach, ki je skupaj z Ireno Urbič povezoval dogodek. Uvodni nagovor je na kulturnem srečanju bil zaupan priznanemu tržaškemu pisatelju Paolu Rumizu, ki ga je podal v angleškem jeziku.

“Pišem v italijanščini, včasih razmišljam v nemščini, v slovanskih deželah pa se počutim kot doma,” je uvodoma povedal Rumiz, ki je nagovor posvetil častnima gostoma. Svoje besede je namenil Evropi, mejam, migrantom ter vojnam, ki so nam danes vedno bližje. “Meje potrebujejo pripoved, zgodbe, spomine … In prav to počne festival Vilenica.” Pozornost je nato namenil mestu Sarajevo, od koder je nagrajenec doma in kamor je sam večkrat zahajal. O migrantih pa je dejal, da danes vsi vemo, da morajo priti v Evropo, “ker kapitalizem ne more preživeti brez sužnjev”.

Dogodek se je zatem nadaljeval s pogovorom s častnima gostoma. Pisatelj, pesnik, kolumnist, novinar in kritik Miljenko Jergović je najprej dejal, da je Trst predvsem prostor onkraj meje. “Za mojo generacijo je bil Trst prostor, kjer se je začela svoboda.” Ko prihaja danes v Trst, ga večkrat ustavi mejna policija, je dejal. “Vedno začutim neko krivdo, ko prečkam mejo, da nikomur nisem pomagal priti na drugo stran. Vsakič, ko prestopim to mejo, ki zame ne obstaja, je, kot da bi nekoga ubil, ker mu nisem pomagal.” Jergović, ki se tako počuti tudi po celi Evropi, je prepričan, da bi bilo za vse najboljše, če bi se naučili živeti z drugimi in drugačnimi. Poudaril je tudi, da ni državljan sveta, je pa pravzaprav državljan sveta svojih besedil, sveta, ki ga sam pripoveduje. “Svet mojih besedil je svet moje domišljije. Moj svet je tako krhek, da razpade kot zažgan papir in nihče ga ne more rešiti.” Beseda je nato tekla o njegovi državi Bosni in Hercegovini. “Pogosto se zgodi, da moram govoriti o Bosni, zlasti o Bosni v prihodnosti, čeprav sem nasprotnik prihodnosti. Nerad razmišljam o prihodnosti, saj menim, da je govoriti o prihodnosti velika prevara.” O Bosni pisatelj odgovarja na različne, celo nasprotujoče si načine, ki so oodvisni od številnih dejavnikov. “Bosna je dežela, ki je že vsaj pet stoletij na robu prepada. Težko je govori o prihodnosti,” je povedal Miljenko Jergović.

Prejemnica štipendije SEP za mlade avtorice Monika Herceg pa je najprej spregovorila o poeziji. “Pri poeziji nismo nikoli mi tisti, ki izbiramo tematiko, prepričana pa sem, da so teme tiste, ki nas izbirajo.” Tudi ona je svoje besede namenila Evropi, ki je po njenem mnenju danes v hudi krizi zaradi številnih razlogov. Danes spremljamo dogajanje na mejah, kjer je vse več prizorov nasilja. “Sama ne morem pobegniti iz tega dogajanja in ne morem ne opazovati, tudi skozi svoje izkušnje. Še vedno pa upam, da smo vsi skupaj odgovorni za to, kar se dogaja, tudi če se ne dogaja direktno nam,” je sklenila pesnica, dramatičarka in pisateljica Monika Herceg.

Na dogodku je literarne odlomke in pesmi nagrajencev prebrala igralka Nikla Petruška Panizon. Srečanje je sklenila z odlomkom priznanega dela Miljenka Jergovića Sarajevski Marlboro.