Niko Grafenauer je dopolnil 80 let

Častitljiv mejnik na življenjski poti

Pesnik, prevajalec in družbenokritični intelektualec Niko Grafenauer je v soboto, 5. t. m., dopolnil 80 let. Za STA je akademik dejal, da čas epidemije doživlja kot tretjo svetovno vojno, zaradi karantene pa tudi ni povsem na tekočem z aktualnimi razmerami v kulturi. A kot poudarja, “mora vsaka oblast – leva, desna, progresivna ali nazadnjaška – ceniti umetnost”.

Jubileju akademika, ki se je rodil na dan pred Miklavžem leta 1940, so se letos poklonili s posebno prireditvijo na spletnem Slovenskem knjižnem sejmu, več založb pa je izdalo nekaj njegovih del za otroke. Niko Grafenauer je bil 23 let urednik leposlovja za otroke pri Mladinski knjigi, pri čemer je, kot so spomnili ob letošnji prireditvi njegovi sodelavci in sopotniki, odprl vrata marsikateremu ilustratorju. Alenka Sottler je povedala, da je bil prav Grafenauer najbolj zaslužen za njen uspeh na ilustratorskem področju. Ob voščilu pa je poudarila tudi njegovo zanimanje za vsakega človeka, kar je že od nekdaj številne ljudi vabilo v njegovo bližino. O tem so pričali tudi drugi, ki so z Grafenauerjem kadarkoli sodelovali. Marjanca Jemec Božič ga je označila za toplega, odprtega človeka, ki je imel kot urednik “posluh za to, kaj je komu dal”, pri čemer ni nikoli vsiljeval svojih zamisli. Na vprašanje, kaj po njegovem mnenju določa dobrega urednika, je odvrnil, da nima recepta. “Vsak se znajde kot ve in zna in s tem profilira sebe in tiste, s katerimi sodeluje,” je dejal in dodal: “Sem pa res imel vse rad.”

Niku Grafenauerju so na 36. Slovenskem knjižnem sejmu (SKS) pripravili prireditev. V pogovoru z Alenko Puhar je spregovoril o svojem življenju, ustvarjanju, uredniškem in družbenem delu, nekdanji sodelavci pa so izpostavili Grafenauerjevo odprtost in zanimanje za sočloveka. Alenka Puhar se je uvodoma navezala na Grafenauerjevo misel “spomin ima neizmerljivo zrcalno prostornino” in jubilanta povprašala po otroštvu in prvih pesmih. Kot je povedal Grafenauer, je po smrti matere teden dni po njegovem rojstvu in očetovi smrti leto pozneje, živel v Cerknici pri sestri, učiteljici. Iz Cerknice je odšel v Ljubljano na učiteljišče, ki ga je končal, vendar pozneje nikoli ni učil. Njegove prve pesmi so bile ljubezenske in pokrajinske, prva revija, pri kateri je objavljal, pa je bila Mlada pota. Dolgo ni imel redne službe, ki je niti ni pogrešal, kruh si je služil s honorarnim delom pri Pavlihi in z urednikovanjem pri reviji Antena. Pozneje se je z urednikom Dušanom Pirjevcem dogovarjal za uredniško službo v Mladinski knjigi, ki pa mu jo je, kot je povedal, onemogočil tedanji predsednik založniškega sveta pri Mladinski knjigi Mitja Ribičič. Med razlogi je Grafenauer navedel kritične spise, ki jih je sredi 60. let prejšnjega stoletja objavljal v časopisu Tribuna.

Nekaj let pozneje se je po besedah Alenke Puhar “na veselje mnogih zaposlil v Mladinski knjigi kot urednik otroškega leposlovja”. Kot je povedal, je zelo dobro sodeloval s Kristino Brenkovo, kot urednik je odprl vrata številnim ilustratorjem, kot so Jelka Reichman, Ančka Gošnik Godec, Marija Lucija Stupica, Kostja Gatnik in Marjan Manček. “To je bilo obdobje slikanice,” se je spominjal Grafenauer, ki je svojega Pedenjpeda prvič objavil pri mariborski Založbi Obzorja. Sicer je svoje urednikovanje, kot je povedal, jemal z vidika avtorstva, kar ga je povezovalo z drugimi avtorji.Spregovoril je tudi o Novi reviji. Čas delovanja pri njej je označil za najpomembnejše obdobje svojega udejstvovanja. “V času enoumja smo vzdrževali kritično držo,” je pojasnil. To pogreša tudi danes, ko protestniki po njegovem mnenju ne znajo artikulirati svojih zahtev. “V politiko pa nikoli nisem šel, čeprav so me vabili celo za ministra za kulturo,” se še spominja pesnik, esejist in prevajalec, ki je od leta 2003 član SAZU. Ob jubileju so posneli tudi nekaj izjav Grafenauerjevih sodelavcev in prijateljev. področju. Pisatelj in prevajalec Aleš Berger, ki Grafenauerja pozna že več kot 50 let, ga je označil za vzor urednika, ki je ves čas branil uredniško integriteto, ilustratorka Marjanca Jemec Božič pa za toplega, odprtega človeka, ki je imel kot urednik “posluh za to, kaj je komu dal”, pri čemer ni nikoli vsiljeval svojih zamisli. Manca Košir je v svoji zahvali Grafenauerju dejala, da je njegovo srce “polno ljubezni, v katerem vse biva”, Vlado Kreslin pa mu je zapel pesem z refrenom: “Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli.” Grafenauer velja tudi za enega najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, obenem je tudi prevajalec in esejist. Njegovo ustvarjanje poleg otroške in mladinske poezije obsega poezijo hermetičnega simbolizma in skrajnega modernizma. Kot je dejal, podobno kot literarni zgodovinarji, tudi sam svoje pesniško ustvarjanje umešča v tri razvojne faze. Prvo povezuje s svojo pesniško zbirko Večer pred prazniki (1962), v drugi Stiska jezika (1965) pa se je, kot je povedal, že začela nakazovati njegova filozofska oz. eksistencialistična drža, v Štukaturah, ki so izšle deset let pozneje, pa se po njegovih besedah že vidijo elementi transcendentnega.

Ob literarnem, prevajalskem in uredniškem ustvarjanju se je Grafenauer uveljavil tudi kot družbeni kritik. Vrsto let je bil glavni urednik mesečnika Nova revija ter glavni urednik in direktor založbe Nova Revija. Kot je povedal, je takrat sodeloval s številnimi politiki, ki so oblikovali slovensko pomlad. V pogovoru je izpostavil Jožeta Pučnika.

Vedno se je zavzemal tudi za kulturo in umetnost. Tako je pred leti v intervjuju za STA dejal: “Brez kulture – to pojmujem v najširšem formativnem pomenu besede – ni sveta. Če začne prevladovati kakršna koli monokultura, je to močno narobe. Zato se zavzemam za demokracijo, za različne poglede in formative znotraj nje. Svet je razgiban, če je raznolik, in prav v raznolikosti je bistvo kulture. Kar se pa tiče slovenske politike, vseh barv, pa žal težko govorimo o kakšnem zavezujočem poznavanju kulture.”

Tudi danes poudarja, da bi morala vsaka oblast ceniti umetnost. Kot se spominja, je bilo nekoč kulturi namenjeno več prostora pa tudi denarja. Danes pogreša tudi več kulturnih polemik. Sam se je, denimo, ves čas, kot je dejal, “preklal z Josipom Vidmarjem; jaz sem bil zanj problematični avantgardist, on pa je bil zame preveč konservativen”. A teh kulturnih prerekanj danes ni več, pravi.

Za svoje ustvarjanje je Niko Grafenauer dobil številne nagrade, med njimi večkrat Levstikovo nagrado, Jenkovo nagrado in Sovretovo nagrado za prevajanje. Leta 2013 je prejel zlatnik poezije, leto pozneje pa še 2014 Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

Je tudi prejemnik male in velike Prešernove nagrade.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme