“Nihče ni perfekten, perfektnih ljudi tudi nočemo imeti”

Dr. Martina Ozbič kot strokovnjakinja že več kot 20 let nudi dragoceno pomoč osebam s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi in komunikacijskimi potrebami. Eden izmed sadov prehojene poti in bogate izkušnje na kliničnem, pedagoškem in raziskovalnem področju so tri knjige, ki so izšle ob koncu prejšnjega leta.

Narediva korak nazaj. Poleg izobrazbe kot logopedinja in surdopedagoginja ste dosegli izobrazbo še kot profesorica defektologije za osebe z motnjami v duševnem, telesnem in gibalnem razvoju (1995), leta 2000 ste postali magistrica znanosti na področju defektologije, leta 2007 pa še doktorica znanosti na področju specialne in rehabilitacijske pedagogike. Katere so bile nato glavne etape vašega strokovnega delovanja?

Nekatere etape so bile na terenu, na kliničnem področju: izmenično oz. vzporedno sem delala kot logopedinja v Trstu, v zasebnem sektorju, pa tudi s koncesijo v ustanovi Pineta del Carso v Nabrežini ali s takratnim zdravstvenim podjetjem, sicer z vmesnimi premori. Neprekinjeno pa je bilo delo na fakulteti v Ljubljani od leta 1997 do 2017: do leta 2010 sem bila asistentka, od leta 2010 docentka; predavala sem pretežno na študijskem programu Logopedija-surdopedagogika, pa tudi Specialna in rehabilitacijska pedagogika, na razrednem pouku itd. Vmes sem bila deset let koordinatorica programa logopedije in surdopedagogike, dve leti prodekanica Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, tako da moje izkušnje segajo od organizacijskih do vodilnih, koordinatorskih, raziskovalnih in znanstvenih vlog. Tudi članki so raziskovalne, strokovne in poljudne narave. Bila sem tudi koordinatorica vzgojiteljev za otroke s posebnimi potrebami v Trstu. Leta 2017 sem zapustila fakulteto in odprla svoje podjetje v Sežani. Zelo lepa izkušnja je bila tudi, ko sem bila na IRCCS La Nostra Famiglia na Videmskem za leto in pol zaposlena kot raziskovalka in sodelovala s prof. Andreo Marinijem, z ekipo smo opravili krasno raziskavo o govorno-jezikovnih motnjah pri dvojezičnih otrocih. Vmes sem sodelovala s Fakulteto za uporabne družbene študije v Novi Gorici, zdaj pa sodelujem pri skupnem programu tržaške in videmske univerze Logopedija: tam je rezervirano mesto za Slovenca iz Italije, da je zajamčen slovenski logoped. Že to je zelo lep korak, program pa zelo uspešno koordinirajo tri kolegice, od katerih sta kar dve Slovenki. Tako predavam v slovenščini za Slovence, in to v Trstu. Počasi se stvari premikajo. Skratka, imam pestro izkušnjo, ki je zahtevala veliko prilagajanja, je pa dala svoje sadove.

Še vedno delate na terenu kot svetovalka za družine z otroki z govornimi, jezikovnimi in komunikacijskimi ovirami?

Moja primarna zaposlitev je ponujanje omenjenih storitev kot samostojna podjetnica. Izvajam bodisi svetovanje družinam bodisi diagnostiko, pa tudi terapijo. Poleg tega vodim webinarje, izobražujem kader, če me npr. povabijo šola, vrtec ali dijaški domovi, izvajam supervizije. Sodelujem tudi z Radiom Trst A. Lahko bi rekla, da se trenutno ukvarjam 60% s terapijo, 20% z izobraževanjem v ustanovah, 20% pa s pisanjem knjig, člankov, testov, priročnikov. Klinično delo izvajam na Sežanskem in v Sloveniji, izobraževalno in “pisateljsko” tudi v Italiji.

Vaša bibliografija je zelo bogata. Lani pa so pri tržaški založbi Mladika izšle tri posebne knjige z naslovom “Desno, levo, gor in dol” in s podnaslovom “Vaje za razvoj grafomotorike”. Kaj sploh je grafomotorika?

Laik ponavadi razume grafomotoriko kot sposobnost pisanja in risanja. Dejansko pa se za grafomotoriko skriva več ravni. Potrebno je imeti zaznavo, kako je narejeno telo, kako se premikajo okončine; potrebno je vedeti, kaj pomenijo naprej, nazaj, levo, desno. Potrebno je obvladati zemljevid telesa in zemljevid sveta. Grafomotorika dodatno pomeni tudi to, da uporabiš neko ‘protezo’, da pustiš sled. Ko govorimo o grafomotoriki, so začetki čečkanje; z razvojem pa želimo, da grafični del poteka v določenih mejah, da je natančen, od točke do točke, zato se vključi višja stopnja koordinacije giba, načrtovanja in šele potem izvedbe. Zraven je tudi vidni del, da zaznaš, kaj se dogaja v tvojem vidnem polju, in prilagodiš gib roke, da nekaj narišeš, napišeš. Grafomotorika je torej osnova, da nekaj počečkaš, skiciraš; če pa govorimo o grafomotoriki v smislu grafemov (črk), potem je še težje, ker je zraven še pomen, simbol. Kar nekaj knjig je narejenih tako, da je v začetku nekaj splošne grafomotorike, takoj nato pa gredo v črko. Moje knjige pa poudarjajo vse, kar mora otrok doseči, da sploh lahko rokuje s pisalom, da bo nekoč lahko pisal črke. Cilj treh knjig je iti od najlažjega do najtežjega, fokus pa je usmerjen v načrtovanje in izvedbo, v sposobnost, da se ustaviš in pomisliš, ko ne veš, kaj bi naredil. Namen knjig je, da otrok razvija sposobnost usklajevanja giba oz. vodenja roke, ko mora nekaj narisati, prerisati, skonstruirati.

Gre torej za neko pot od osnovnih spretnosti pa vse do estetike?

Po prvotni zamisli bi morala biti knjiga ena sama. Ker pa bi bila predebela, smo se odločili za tri ravni. V prvi so veliki in lažji gibi, čečkanje, vrtenje brez velikih omejitev, vijuge in oblike, ki sestavljajo bolj zapletene vzorce. Fokus prve knjige je, da otrok zmore narediti nekaj od točke do točke. Drugi nivo je ta, da zmore spreminjati vzorce: če zmore vleči črto v eno smer, potem se nauči še v drugo smer, zrcalno; da razvije tudi izvršilne funkcije, da ne vztraja samo pri istem vzorcu. To vpliva na načrtovanje giba, na razumevanje, kako je narejen prostor, itd. Zrelost, da zmore spreminjati gib, vpliva na njegovo hotnost. Ključ je hotnost: želim nekaj narediti, spremeniti! Tretja knjiga zahteva največ: ko rišemo, rabimo desno roko, upravlja pa jo levi del možganov; ali pa obratno. Oči so bolj integrirane; ko nekaj rišem, gledam oba dela, roka lahko gre tudi čez srednjo os. Zadnji del knjige ima zato ogromno križanja in vijuganja. Hotnost in načrtovanje sta še bolj zahtevna.

Kar se tiče estetike, namen knjig ni ta, da bi otrok začel hitro lepo risati ali pisati. Prav zaradi tega smo pustili tudi moje “likovne napake”, da se vidi človeški faktor. Moje izhodišče je, da nihče ni perfekten in perfektnih ljudi tudi nočemo imeti. Cilj je, da otrok razmisli, da ima vpliv na svoj gib. Na tak način čuti, da ima nadzor, moč. Počasi se gradi njegova samopodoba. Otroci z disgrafijo so impulzivni, trpijo, ker nimajo nadzora nad svojim vedenjem. Je res, da se nekateri vzorci zdijo nekake čipke, a namen je križanje, ne pa likovna vzgoja.

So knjige koristne tudi za pomoč na področju bralno-zapisovalnih težav in disleksije, disgrafije in diskalkulije oz. težav pozornosti in ustreznega odločanja?

Moja prva diploma se je nanašala na konstruktivno dispraksijo, se pravi na sposobnost mentalne predstave prostora. Ko sem pri kliničnem delu ugotovila, da ni primernega gradiva, sem ga enostavno začela sestavljati. Proces je bil dolg, zidove sem napolnila s skicami itd., ki sem jih morala urediti po neki logiki. Knjiga je nastala s tem namenom, to pa še ne pomeni, da je samo za otroke, ki imajo težave. Pri tistih, ki nimajo težav, bi tretja raven lahko bila primerna za predšolsko obdobje. Kdor ima težave, jih lahko uporablja z zamikom. Primerna je tudi za odrasle, npr. po možganski kapi, če ima kdo težave z načrtovanjem giba.

Je grafomotorika kot veda mlada?

Grafomotorika je področje človeškega delovanja, se pa z grafomotoriko in otroki, ki imajo težave, ukvarja več ved: delovna terapija, fizioterapija, psihomotorika, specialna in rehabilitacijska pedagogika … Vsaka se s svojega zornega kota ukvarja z uporabo telesa za določeno dejavnost. Nekatere od teh so se začele ukvarjati tudi z grafomotoriko. Moja diploma je bila, kar se tega tiče, prvi vir v slovenščini. O dispraksiji kot motnji se v Sloveniji govori od konca prejšnjega tisočletja, v tujini že vsaj od 70. let. Težave z grafomotoriko so večkrat povezane s specifičnimi učnimi težavami. Dispraksija sodi v to skupino, velikokrat je prisotna pri otrocih z motnjo pozornosti in koncentracije, pri otrocih z disleksijo, disortografijo, diskalkulijo itd.

Marsikdo se sprašuje, ali so te motnje vedno obstajale ali niso morda tipične za naš čas.

Ko je človek nastal, je risal, ni pa pisal. Pred tisoč leti ni nihče govoril o disleksiji, pomembnejše je bilo znati streljati z lokom, kopati jarke, zidati hišo, karkoli drugega. Ni bilo toliko simbolov in visoko kodiranih informacij. To ne pomeni, da je Gutenberg uničil človeštvo … Knjiga je nekaj zelo lepega! Morda pa ne upoštevamo dejstva, da so se naši možgani za tiskano besedo razvili, zanjo niso nastali. Zato se dela krivica vsem, ki v šoli imajo težave; imajo jih, ker se je letvica postavila na določeno višino. Ko bi merili socialno občutljivost, občutek za pravičnost, inovativnost, izvirnost ipd., bi morda imeli nižje ocene vsi, ki so v našem sistemu tipični oz. odličnjaki. Otroci, ki imajo dis- oblike, so na določenih področjih izjemno nadarjeni! Ta ponavadi niso šolska, kot npr. tehnika, robotika, modelarstvo itd. Dodatno imajo ‘čudne’ profile, saj npr. v ponedeljek znajo oz. se spomnijo, v torek ne. Zapletene stvari razumejo, enostavnih ne. Specifičen način delovanja njihovih možganov ni napačen ali moten! Ni mi všeč, da se uporablja izraz ‘motnja’: gre za odstopanja od tega, kar pričakujemo. Te osebe v bistvu vidijo svet na drugačen način. P. Karel Gržan je v oddaji na RTV SLO povedal, da ima disleksijo: svet bere in vidi na drugačen način. Einstein je imel težave z matematiko, podobno Newton, pa še pesniki, igralci … Veliko ljudi ima težave z linearnim svetom pisanih simbolov, z zaporednostjo, racionalnostjo: v njih delujejo drugačni tipi povezav. In so zelo zanimivi ljudje! Se jim pa dela krivica, ker je šola narejena za drugo polovico ljudi. Vedno pravim, da nimajo oni specifičnih učnih težav, ampak da imajo tudi šolniki specifične poučevalne težave, ker – kot so bili naučeni – znajo poučevati bolj določeno skupino ljudi. Saj vem, da je učenje naporno, tudi sama sem dolgo poučevala. Danes pa ne moremo več govoriti naši/vaši, mi/oni, normalni/nenormalni. To je prazgodovina! Danes bi nas moralo zanimati, kako delujejo možgani otroka, ki se sooča z določenimi izzivi, dodatnimi potrebami. Za takega otroka nam mora biti mar, moramo mu pomagati! Ne moremo ga odkljukati samo zato, ker ni oddal naloge v tisti milisekundi. Šolstvo ni ljubeča ustanova, temveč sistem, ki mora delovati, ki deluje na kolesje, neusmiljeno kolesje … Otroci trpijo, lahko tudi tako, da zbolijo, psihosomatsko, z znižano samopodobo, tudi v odraslosti. Zato je pomembno poskrbeti za družine in otroke, pokazati, kaj zmorejo, in ne samo tega, česa ne zmorejo.

Komu so knjige namenjene? So uporabne samo v šoli, med urami dodatne strokovne pomoči ali tudi doma?

Knjige sem uredila, da otrokom ponudim možnost razviti omenjene spretnosti ne glede na to, ali imajo kakšno t.i. motnjo oz. krepko odstopajo – časovno in kakovostno – od vrstnikov, ali imajo kak zaostanek v hitrosti razvijanja. Zato so uporabne glede na – ne kronološko, temveč – grafomotorično zrelost otroka. Ko odrasel vidi, da bi otroku – zaradi natančnosti, poteze, držanja svinčnika ipd. – to koristilo, naj vzame v roke raven, kjer je otrok domač, v območju, kjer še zmore: tam naj začne. Uporablja se lahko v vrtcu, šoli, popoldanskem bivanju, v krožkih itd. Poznam družine, v katerih to delajo doma; otroci pravijo, da se ob tem sprostijo. Ni pa recepta: pomembno je samo izbrati smiselno težavnost. Knjige se lahko tudi kupijo ločeno ali v paketu, najdejo pa se v slovenskih knjigarnah v Trstu in Gorici, na portalu Mladike, v Sloveniji pa pri založbi Primus.

Vsaka knjiga ima uvod v slovenščini, italijanščini in nemščini. Zakaj ste se odločili za trijezično izdajo?

Zaradi odprtega duha. Sicer ni cela knjiga v treh jezikih, ker je risana; jezik je eden – likovni. Ima pa vsaka knjiga trojezični uvod in specifičen del uvoda, v katerem je opisan namen posamezne ravni. Dobro bi bilo dodati tudi madžarščino ali hrvaščino, bi pa bile knjige preveč obsežne. Glede na to, da živimo ob zahodni meji, smo se odločili za te jezike. Tu je veliko dvojezičnih oz. italijanskih družin, ki otroke vpisujejo v slovenske šole. Zato se nam je zdelo prijazno ponuditi delo v tej obliki. Zelo lepo je bilo delati z urednico Mladike Nadio Roncelli, prevajalki sta se poglobili v vsebino. Namen knjig je, da dosežejo čim več občinstva, da poskrbimo tudi za večjezične družine, mešane družine so dejstvo. Roko želimo ponuditi tistim, ki jo potrebujejo.