Nicole Primozic je otrokom spregovorila o sreči in ljubezni

Piše: Kat

SovodnjeOŠ Petra Butkoviča Domna

Sovodenjko Nicole Primozic smo pred časom predstavili v intervjuju, v katerem nam je spregovorila o svoji življenjski zgodbi in sreči, ki jo je doletela, ko se je iz kraja Cap-Haitien na Haitiju preselila v Sovodnje, kjer sta jo posvojila domačina. Življenje ji z marsičim hudim ni prizaneslo, imela je težko otroštvo, v odraslih letih pa še raka dojke, kljub temu pa je danes Nicole čudovita ženska, ki veliko prostega časa nesebično namenja pomoči drugim in ljudi seznanja s težavami, s katerimi se še danes soočajo otroci v najrevnejših koncih sveta. Učiteljice osnovne šole Petra Butkoviča Domna so jo v sredo, 29. septembra, povabile na šolo, da bi tudi sovodenjskim otrokom povedala svojo zgodbo, povod za povabilo pa je bila odločitev družine ene izmed učenk, Giulie, da na daljavo posvoji deklico iz Nigerije.

Dan so otroci in učiteljice lepo začeli že zgodaj zjutraj, ko so se po vsakdanjem poslušanju poezije za dobro jutro pogovorili o tem, kako zelo so srečni, ker imajo družino, ki zanje skrbi, in so ugotovili, da take sreče žal niso deležni vsi otroci na svetu. Nicole je otroke obiskala v popoldanskih urah, pripovedovala jim je o svojem zgodnjem otroštvu na Haitiju in posvojitvi. Kot nam je povedala, se je z učiteljicami že vnajprej zmenila, o čem in na kakšen način lahko otrokom spregovori, da jih pripoved ne bi preveč pretresla. Učenci so z zanimanjem poslušali in gostji postavljali veliko vprašanj. Najbolj jih je prizadelo, ko je povedala, da sta bili na Haitiju vojna in revščina, in zanimalo jih je, v kakšni hiši je živela. Nicole jim je pokazala fotografijo kolibe iz blata in lesa in jim povedala, kako jo je brat rešil pred orkanom, ki je opustošil otok – skoraj niso mogli verjeti, da jo je dvignil na streho hišice in se je morala z obema rokama držati, da bi je veter ne odnesel. Povedala jim je, da je morala vsak dan prehoditi kar dva kilometra, da je lahko šla po vodo, ki jo je potem nosila domov v vrču na glavi. Začudili so se, ko jim je zaupala, da je bila šola njena rešitev: “Šola mi je rešila življenje, dala mi je možnost, da nisem bila več sužnja nikogar in ničesar. Izobrazba ljudi osvobaja!” Večji otroci so Nicole spraševali tudi o vzrokih vojne, ki na Haitiju še vedno divja, vsi pa so bili še najbolj začudeni, ko jim je povedala, da je svoj prvi rojstni dan praznovala, šele ko je kot desetletna deklica prispela v novo sovodenjsko družino. “Otroci so bili navdušeni, vprašali so me veliko stvari o življenju na Haitiju, o mojih bratih in sestrah, o prihodu v Sovodnje in posvojitvi. Na koncu srečanja so me obkrožili in spraševali, kdaj se bom vrnila na obisk,” nam je navdušeno povedala Nicole.

Po besedah učiteljic so otroci že vedeli, kaj je posvojitev, saj so do lanskega leta imeli v šoli prijatelja, ki je bil posvojen. “Morda pa so prvič slišali za posvojitev na daljavo. Ta izraz so nekako povezali s pojmom pouka na daljavo, ki jim je kot izkušnja bližji. Tako so lažje razumeli, da otrok ostane na svojem domu, v svoji državi, in mu novi starši pomagajo od daleč. Nekaterim je bilo vse takoj zelo jasno, saj so sami rekli, da bi tudi oni radi pomagali,” je povedala učitljica Tanja Colja. Nicole je malčkom pokazala tudi svojo knjigo z naslovom L’inferno ti fortifica, v kateri piše o svojem otroštvu. Izkupiček od prodaj te knjige in svojega prvenca Vivi ogni istante! je namenila v dobrodelne namene. Sodeluje namreč tudi z dobrodelnim združenjem Pane condiviso, ki nudi humanitarno pomoč ljudem na Haitiju in v Peruju ter pomaga misijonskemu središču, ki jo je sprejel, ko je bila otrok.

Čisto posebni dan so otroci in učiteljice sklenili s petjem pesmi o sreči in prijateljstvu, o srečanju pa so razpravljali tudi naslednjega dne, ko so se spet zbrali v veži. Kot so nam razložile učiteljice, poleg običajnega vsakodnevnega poslušanja poezij letos organizirajo tudi več drugih skupnih trenutkov. Otroke večkrat postavljajo v krog in z njimi ustvarijo “možgansko nevihto” na temo, ki je vsakokrat drugačna. Po obisku Nicole Primozic so jih vprašale, kaj so čutili in mislili ob poslušanju njene pripovedi: pogovor so začele tako, da so pokazale fotografijo bele in črne roke, ki se stikata in sestavljata napis “family”. Otroci so z velikim navdušenjem izrazili misli in občutke, ki so se jim porodili ob pogledu na fotografijo in med obiskom Nicole. “Učiteljice smo včasih prav presenečene, kaj vsega imajo otroci v sebi,” nam je zaupala učiteljica Tanja, ki je razkrila, da ima s kolegicami za letošnje šolsko leto še veliko idej, načrtujejo namreč še druge dejavnosti, ki pa jih otrokom še ne bodo razkrile: “Skrivnost je za otroke vedno zanimivejša in učiteljice smo v tej skrivnosti bolj ustvarjalne.” Prepričane so tudi, da bo srečanje z Nicole Primozic otrokom ostalo v spominu in da bo tudi iz tega nastalo nekaj dobrega: otroci že ustvarjajo in učiteljice tudi.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme