Nicolas Piva iz Sovodenj je opravil Ironman: 225 kilometrov zase in za prijatelje

POGOVOR Nicolas Piva

Šestindvajsetletni Nicolas Piva iz Sovodenj ob Soči je oktobra uspešno opravil podvig, za katerega se ne odloči prav vsakdo. Ironman je večurno tekmovanje, ki združuje 3 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka (maraton). Nicolas se je v Cascaisu na Portugalskem med 1500 udeleženci uvrstil na 143. mesto, kar je res zavidljiv rezultat.

Nicolas, čestitam za dosežek! Opraviti ironman res niso mačje solze … Zakaj si se odločil, da se boš podal v to?

Res ne vem, točnega odgovora še vedno nimam. Vedno sem živel po načelu, da je treba v življenju narediti nekaj nepozabnega, nekaj, na kar bom lahko ponosen za vedno. Ironman je prav gotovo ena takih izkušenj tudi zaradi vseh priprav, discipline in odpovedi ob tem. Gotovo me je zaznamoval.

Koliko časa si se pripravljal na tekmo? Si treniral sam ali si imel trenerja oz. koga, ki te je spremljal pri treningih?

S konkretnimi pripravami sem začel pred dvema letoma, ko sem se odločil, da najprej opravim polovični ironman, ki sem se ga udeležil lani v Poreču. Odkar ne igram več nogometa, sem se posvetil predvsem teku. Šport sem vedno imel rad: tekal sem in kolesaril s prijatelji. V nekem trenutku sem si rekel: “Zakaj pa ne?” Dodal sem še plavanje in začel resneje trenirati za ironman. Zadnji meseci pred tekmo so bili najintenzivnejši. Vsako jutro sem se zbujal ob 5.30, opravil prvi trening, nato šel v službo, popoldne je sledil drug trening, po tušu pa pod odeje. Naslednjega dne spet isto. Vikende sem izkoristil za daljše treninge. Vsaj dvakrat do trikrat tedensko sem treniral plavanje, trikrat ali štirikrat kolesarjenje in trikrat ali štirikrat tek, da sem vse tri discipline ohranjal v ravnovesju. S plavanjem sem začel popolnoma iz nič, vsega sem se naučil sam. To je bila pravzaprav rdeča nit celotne izkušnje: trenirati in učiti se sam. Vse je bilo na mojo lastno odgovornost. Všeč mi je bilo to, da sem moral vse sam raziskati, načrtovati in izpeljati. Ko sem prišel na cilj, sem vedel, da sem tja prišel z lastnimi močmi.

Kako je bilo na Portugalskem, kakšno je bilo vzdušje na tekmovanju?

Nepozabno. Prijatelji, ki so me pospremili, so bili navdušeni, jaz pa sem bil res hvaležen, da sem bil tam. Niti za trenutek mi ni bilo žal. Vsi treningi, tako zgodaj zjutraj kot pozno zvečer, so se na koncu izplačali. Nekaj dni pred tekmovanjem, ko sem se pripravljal na start, mi je večkrat šlo na jok. To so bile solze veselja in olajšanja. Ob koncu tekmovanja, ko sem videl prijatelje, ki so bili ponosni name … tega ne bom nikoli pozabil. Takrat sem razumel, da je šport seveda pomemben, a še pomembnejši so ljudje, ki te spremljajo in verjamejo vate. Kar na koncu ostane, ni utrujenost, ampak prav ti trenutki, bližina prijateljev.

Kako je potekal sam dan tekme od prijave do cilja? Kako si se počutil?

Lahko bi rekel, da se tekma začne, ko stopiš z letala. Mi smo sicer prispeli dva dni pred uradnim začetkom in takoj so se začele priprave. S seboj sem imel svoje kolo, ki ga je bilo treba sestaviti in preizkusiti. Dan pred tekmo sem se prijavil, prevzel številko in vso opremo za tekmovanje. Skrbno je treba pripraviti nahrbtnike za menjave med disciplinami: med plavanjem in kolesarjenjem na primer pustiš plavalno opremo in vzameš vse potrebno za kolesarjenje. Vse to je treba postaviti na vnaprej določena mesta. Že nekaj dni pred tekmo je zato precej napeto, vse skupaj je mešanica vznemirjenja, živčnosti in adrenalina, ki doseže vrhunec na dan tekmovanja. Ko zazvoni štartni zvonec, se tekmovalci razvrstijo v manjše skupine, štirje naenkrat. Med plavalnim delom je treba ostati zbran in varčevati z energijo. Na kolesu velja enako: ne smeš se izčrpati, ker te čaka še 42 kilometrov teka. Po prvih sedemnajstih kilometrih teka postane res težko. Vsak naslednji kilometer je bitka s samim seboj. Glava ti govori “ustavi se”, a samega sebe moraš prepričati, da ti bo uspelo.

Kako si se počutil ob prihodu na cilj? Si zadovoljen z dosežkom?

Ko sem prišel do cilja, sem se počutil, kot da bi z ramen odložil breme. Najprej sploh nisem dojel, kaj se dogaja, bil sem izčrpan, a hkrati popolnoma miren in srečen. Opravil sem celoten ironman v desetih urah in štirih minutah, takoj sem bil zadovoljen z rezultatom. Čeprav v tistem trenutku čas pravzaprav ni najpomembnejši: občutek hvaležnosti do prijateljev, ki so me čakali z nasmehom in navdušenjem, je bil neprecenljiv.

Kako pa po tekmi? Kako si praznoval ta dosežek?

Telo je bilo popolnoma izčrpano. Prve ure po tekmi sem komaj hodil, vsak gib je bil boleč. Tako je bilo tudi naslednje tri dni. Kljub temu sem s prijatelji izkoristil priložnost in si ogledal nekaj Portugalske. Stisnil sem zobe in užival. Psihično pa je bilo nekoliko drugače. Pogosto pozabimo, da po takšnih velikih dosežkih pride tudi trenutek praznine. Ko sem letel domov (prijatelji so takrat že odšli), sem prvič začutil, kako pogrešam vse, kar se je dogajalo še nekaj dni prej. Ko si zastaviš tako visoke cilje, veš, da sledi tudi obdobje, ko ni več tistega močnega adrenalina in dopamina. Pride mir, pa tudi malo otožnosti.

Zakaj misliš, da se ljudje odločajo za takšne športe, kot je ironman? Se ti zdi, da je med mladimi vedno več zanimanja za takšne športe ali so še vedno bolj redkost?

Mislim, da se vedno več ljudi odloča za podobne športe, kjer ne treniraš le telesa, ampak predvsem um, misli. Danes smo nenehno izpostavljeni družbenim omrežjem, kjer ljudje prikazujejo le svoje najlepše trenutke. Prek tega postavimo pod vprašaj tudi svoje veselje in sami sebe. Pri takšnih disciplinah, kot je ironman, ne moraš drugače, kot da se soočiš sam s sabo, s svojimi mislimi, mejami in šibkostmi.

Kaj trenutno počneš? Počivaš ali že razmišljaš o novih ciljih?

Trenutno treniram bolj sproščeno brez strogih urnikov in zahtevnih ciljev. Zdaj šport doživljam bolj kot razvedrilo.

Kaj bi svetoval tistim, ki razmišljajo, da bi se lotili podobnega izziva?

Ne komplicirajte preveč, začnite počasi. Pomembno je, da uživate v tem, kar počnete. Še lepše pa je, če trenirate s prijatelji, saj so prav oni pogosto tisti, ki te spodbudijo, da greš čez svoje meje, ko bi sicer že odnehal. Skupaj je vse lažje in lepše.

Prijatelji so bili torej zvesti podporniki tvojega izziva …

Ja, res je. In to ne le med potovanjem, ampak tudi pred tem. Sami so na primer zbrali sponzorje in poskrbeli za triatlonsko obleko z logotipi sponzorjev. Ob vrnitvi domov so mi pripravili zabavo, to je bilo prav prijetno presenečenje. Zelo sem jim hvaležen za vso podporo.