Neznatni kamenčki v mozaiku spomina

Piše: Iva Koršič

Ob 25-letnici našega tednika

Srebrni jubilej nekega časopisa zajema kar lepo časovno obdobje. Koliko življenjskih trenutkov, osebnih in poklicnih, lepih in svetlih, pa tudi temnejših in bridkih je skritih v njem. 

V takem časovnem razponu se lahko marsikaj zgodi, tudi v zgodbi takega časnika, kot je naš Novi glas, ki je nastal, kot je znano, iz združitve dveh svetovnonazorsko sorodnih glasil, Katoliškega glasa in Novega lista.

V spominu se še zarisuje svečano vzdušje, ki je velo v goriški dvorani pokrajinskega sveta, ko je bila januarja 1996 javna predstavitev novonastalega tednika, ki sicer trdno korenini v vseh vrednotah, ki sta jih zmeraj zagovarjala oba omenjena časnika. Tisti dan je bilo prisotnih kar nekaj ljudi, ki so v naslednjih letih s svojimi tehtnimi članki, komentarji in razmišljanji bogatili strani Novega glasa. Žal je veliko takih poznanih osebnosti iz naših krogov šlo že v večnost. Tako se je poslovil odgovorni urednik dr. Drago Legiša (1925-2014), ki je kot izkušeno časnikarsko pero napisal marsikaj poglobljenega in dajal smernice mlajšim kolegom, ki so komaj vstopali v ta očarljivi, a zahtevni svet. Tri leta pred njim nas je zapustil Andrej Bratuž (1936-2011), ki je bil kar nekaj let glavni urednik in je s svojimi zapisi zmeraj s kančkom filozofskega nadiha (po poklicu je bil namreč profesor zgodovine in filozofije) segal v svet glasbe in v problematike slovenske ter drugih manjšin v Evropi, ki se bolj ali manj uspešno še zmeraj borijo za svoje pravice. Vsak od njiju je veliko prispeval k prepoznavnosti našega tednika, ki je zmeraj želel imeti deželne razsežnosti in se je vselej oziral tudi na matično domovino, ki se je ob združitvi obeh časopisov že otresla socialističnega jarma. Ko pa ga je še s težavo nosila, so se različni pisci, zlasti še dr. Kazimir Humar (1915-2001), odločno in neomajno obregali obenj in razkrinkavali njegovo temno stran.

Ko pomislimo na prva leta združitve, se nam zmeraj prikaže podoba vogalne hiše na Placuti št. 18, v kateri je takrat imel svoj sedež Novi glas, še prej pa Katoliški glas. V spodnjih prostorih so tedaj še ropotali stroji tiskarne Budin, ki je tiskala naš tednik, katerega je bil nekaj let urednik tudi msgr. Franc Močnik (1907-2000), ki je prevzel uredništvo l. 1955, po smrti g. Stanka Staniča, ki je bil prvi urednik Katoliškega glasa.

Ko sem sama sramežljivo občasno začela kot študentka sodelovati s časopisom, je članke sprejemal in jih lektoriral g. Jože Jurak (1920-1989). Takrat je še vse dišalo po svincu, saj so bili v tiskarni še stavci, ki so nizali črko za črko in tako oblikovali članke in ves časopis. Časnikarji in sodelavci pa so prispevke pisali še na pisalni stroj. To sem počela tudi jaz. Najprej sem z okornimi prsti udarjala na tipke starega pisalnega stroja, ki ga je imel moj oče, nato mi je malo sodobnejšega posodila moja sestra Verena.

Spominjam se, da sem malce v strahu, kot je v mojem značaju, še pozneje,  stopala po strmih kamnitih stopnicah poslopja na Placuti in svoj članek, navadno o kakšni predstavi, izročila kar naši Tiziani, ki je prevzela mesto gdč. Zore Piščanc (1912-1989), ko se je le-ta upokojila. Nisem si namreč upala vstopiti v uredništvo časopisa, ki je v mojeh očeh bilo nekakšno svetišče nastajajočega lista. Vse skupaj mi je vzbujalo veliko spoštovanje.

Ko sem dobila prvi honorar, nisem mogla verjeti, da za svoje zapise prejemam plačilo, saj smo v Katoliški glas pisali vsi le za božji lon. Mladi pa smo bili zadovoljni le s tem, da so nam sploh objavili članek.

To so bili drugačni časi, ki se ne vrnejo več, kot se ne povrnejo vsi tisti dragoceni prijatelji časopisa, ki so prerano odšli v večnost. Med te spada dragi Marko Vuk (1947-2004), živa enciklopedija. Na vse, po čemerkoli ga je sogovornik povprašal, je znal odgovoriti. Pri tem pa so mu zgodovinski, umetnostnozgodovinski, pa tudi drugi podatki, predvsem iz glasbenega sveta, kar vreli iz ust.

Kakšen krasen sodelavec je bil!

Pozorna spremljevalka dela našega goriškega tednika je bila tudi prof. Lojzka Bratuž (1934-2019), ki je večkrat namenjala kak prispevek, tudi z jezikovnega področja. Zelo je ljubila materni jezik, zaradi katerega je njen očel padel pod fašistično roko, in je bila zelo občutljiva za jasno in pravilno izražanje. 

Sama sem zelo hvaležna tudi prof. Emilu Devetaku. Prav on je veliko let prebiral članke, namenjene tedniku, in v njih ob svojih dolgoletnih izkušnjah kot profesor slovenščine – poleg zgodovine in zemljepisa – popravljal jezikovne napake in nerodno izražanje. Od tega njegovega natančnega preverjanja pravilnosti jezika sem se res veliko naučila. Ko zdaj tudi sama prebiram in popravljam članke in opravljam še lektorsko delo, se zavedam, da si tako znanje lahko pridobiš le z vseživljenjskim delom. Včasih imam vtis, da mlajši tega ne razumejo. V svoji domišljavosti so prepričani, da vse vedo in znajo …     

V teh petindvajsetih letih se je v uredništvu Novega glasa prekalilo kar lepo število novih, mladih časnikarjev. Mnogi izmed teh so odšli na službeno mesto drugam. Kar nekaj jih je pristalo na slovenskem programu deželnega sedeža državne radiotelevizije Rai v Trstu. Nekateri so napravili preskok na naš edini slovenski dnevnik. Žal se zdi, da nekateri izmed njih najraje prikrivajo, kje so se izučili poklica, kot da bi jih bilo malce sram ali bi jim bilo nerodno, da so začeli pri časopisu, ki mu je od vselej krščanstvo ena izmed vodilnih vrednot.

Vse, kar diši po virhu, bi dejali nekoč, se zdi, da je “nazadnjaško” in potrebno prevetritve.

Tako pač je, bi rekel naš dragi odgovorni urednik Jurij Paljk, ki ima za seboj res veliko časnikarske kilometrine in kateremu zmeraj zavidam njegovo sproščenost v tekoči govorjeni in pisani besedi. 

Tudi njemu so zelo pri srcu mladi, saj bodo ti popeljali časopis v prihodnost in nadaljevali delo predhodnikov na nov, svež način, a upati je, upoštevajoč vrednote, ki nikdar ne zastarajo.

Zato kljub nelahkim časom, ki niso prav nič naklonjeni tiskani besedi, želim, da bi se glas našega Novega glasa še čvrsto in iskreno oglašal in da bi se zvestim bralcem pridružilo še kaj novih mlajših in da bi mlajše sile vzele pero v roke in napisale kaj takega, kar bi pritegnilo še druge mlade.

Čim več peres izoblikuje časopis, tem bolj pestra je njegova vsebina in zato tudi privlačnejša.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme