Psihološki besednjak (3)
Nezavedne fantazije
Nezavedne fantazije so primitivna in nezavedna mentalna dejavnost otroka. Temeljijo na telesnih izkušnjah in čutnem zaznavanju ter se bogatijo prek čustvenega odnosa z mamo (ali drugega primarnega skrbnika). Angleška psihoanalitičarka Melanie Klein (1882–1960), ki je raziskovanju te teme posvetila veliko pozornosti, razlaga, da majhen otrok doživlja nezavedne fantazije in posledice le-teh kot nekaj resničnega.
Otroci se soočajo s fantazijami o rojstvu, smrti, staranju, delovanju telesa, intimnem odnosu staršev. Prek takih fantazij so stalno v odnosu z zunanjim svetom; fantazije se pri tem procesu spreminjajo in preoblikujejo. Na primer: majhen otrok joče, ker je lačen, v nezavedni fantaziji spreobrne odsotnost mamine dojke v aktivno prisotnost nečesa hudega, ki prinaša bolečino in tesnobo. Z jokom si dojenček to bolečino lajša, saj jo od sebe odriva in prenaša na zunanji svet, kjer postane manj nevarna.
Nezavedne fantazije, čustva in konflikti spreminjajo torej odnose, ki jih majhen otrok vzpostavlja pri svojem odraščanju in prilagoditvi stvarnosti. V tem smislu živi v dveh svetovih: v zunanjem, ki sovpada s stvarnim, ter v notranjem, kjer so prisotne fantazije in ki je zanj enako resničen.
Starševski način obravnavanja otroka pri dojenju, držanju v naročju, spremljanju njegovih sprememb in izgub ima zato pomemben vpliv na potek in naravo takih fantazij. S sprejemanjem in dajanjem smisla otrokovemu doživljanju starš blaži njegove strahove in tesnobe ter mu posreduje občutek, da je svet varen in vreden zaupanja.
Nasprotno se dogaja v paranoičnem doživljanju sveta, kjer posameznik kot majhen otrok od staršev ni prejel “prebavljene mentalne hrane” in se je v njem razvil občutek, da je zunanje okolje hudo in ogrožajoče; ta oseba postane sumljiva in prestrašena, verjame, da jo drugi zasledujejo, se ji posmehujejo in ji želijo slabo.
Fantazije so torej prisotne skozi vse življenje (zavestne in nezavedne), vplivajo na nas in igrajo ključno vlogo pri grajenju našega notranjega sveta.
Psihoterapevtski odnos teži k temu, da pacienta spodbuja k sproščenemu izražanju svojih tegob, fantazij in sanj, ki izvirajo iz globinskih psihičnih stanj. Ko te vsebine terapevt sprejema, osmisli in pacientu vrača v njemu dostopnejši obliki, neposredno izboljša njegovo izkustvo o svetu. Podobno se dogaja tudi v otroški terapiji, kjer mali pacient sporoča svoja fantazijska in čustvena doživetja predvsem prek igranja in risanja.
Veronika Lokar
Psihologinja in psihoterapevtka
verlokar@gmail.com
