Nevihta v gorah (2)

In že sem tam, na eni izmed klopi okoli mize, v kuhinji, ki ne meri več kot štiri, kvečjemu pet kvadratnih metrov. Približno dvajset premočenih planincev se nas je zbralo, pa trije psi, drugi še prihajajo. Gospa nam odmerja prostor, postavlja nas na sedeže, ukazuje nam, kam naj se stisnemo. Avstrijski red. In hkrati gostoljubnost, ki je menda v slovenskih visokogorskih kočah, kjer je skoraj povsod že potrebna rezervacija, praktično ne poznamo več. Pa seveda spoštovanje in ljubezen do živali, ki ju Avstrijci gojijo že iz časa avstro-ogrske monarhije in smo jo Tržačani podedovali. V kuhinji, v kateri na “špargertu” prasketa ogenj in se kadi iz loncev, lepo ležijo dva manjša pa večji pes, ki zaseda ves prostor pod mizo. Ljudje z različnih vetrov in različnih narodnosti so kmalu domači v kuhinji, v kateri diši po mokrih oblačilih. Bunde in majice nekateri razobešajo na leseno ogrodje nad štedilnikom. Na smeh mi gre, ko pomislim na vsa higienska pravila, ki jih Avstrijci ob vsaki priložnosti, in če je le mogoče, prezirajo. Slovenci pa smo glede tega, kot je že Cankar povedal, pravi klečeplazci, saj vsak evropski zakon, pa naj si bo še tako nesmiseln, do pikice natančno izvajamo in se držimo ukazov. Še bolj togi smo, pravzaprav. Nobenih psov v lokale, vstop v kuhinjo je navadnim smrtnikom prepovedan, zaradi reda postaja obvezna rezervacija tudi v gorah. Tu se pa psi lepo grejejo pod mizo, ne da bi to kogarkoli motilo, mokra oblačila pa kapljajo na štedilnik, špargert, na katerem se pravkar kuha večerja. Še dobro, da nihče ne kadi, v Avstriji je to po javnih lokalih še dovoljeno, če se ne motim do oktobra, ko bo evropski red prevladal tudi med temi trdoživimi hribovci. Če sem odkrita, mi je zaradi tega žal. Od malih nog sem na strani tistih, ki se puntajo in so po srcu večni uporniki. In konec koncev lahko v zadimljenih lokalih zadihaš vonj po preteklosti, ki nam je spolzela iz rok.
No, počasi smo v tesni kuhinji vse bolj domači, zunaj grmi in dežuje, Martin, ki sedi v kotu pod omaro, podaja gospodinji skodelice za kavo. Že na samem začetku nas je opozorila, da nas je sprejela v hišo, da bi nas zavarovala pred dežjem, in nismo dolžni ničesar spiti ali pojesti. Pa nas vseeno zamika prijeten vonj po avstrijskih nudeljnih, polnjenih s skuto. Naročim, Tržačani, ki sedijo poleg mene, pa naročijo čaj. Ko jim gospodinja postreže z njim, se nikakor ne morejo načuditi, kako da ni v vrečki in kako da v vodi plavajo zelišča. Pomislim, da živijo zraven mene ljudje, ki ne poznajo več čaja brez filter vrečke in sploh ne vedo, da smo nekoč sušili šipek, meto in ostala zelišča in jih potem namakali v vroči vodi. Ko jim gospodinja ponudi med, da bi čaj sladkali, pa izjavijo, da čaja z medom še nikoli v življenju niso pili. Ima me, da bi jih vprašala, na katerem planetu sploh živijo.  (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

Piše Suzi Pertot: Nekaj najlepšega, a tudi sila neprijetnega

Preberi tudi

Prekleta tišina

Suzin svet

Prekleta tišina

12.04.2020
Osamljenci v času epidemije

Suzin svet

Pot (2)

Suzin svet

Pot (2)

26.01.2020

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme