Suzin svet

Nevihta v gorah (1)

Nevihta v gorah (1)

Piše Suzi Pertot: Nekaj najlepšega, a tudi sila neprijetnega

Nevihta v gorah je nekaj najlepšega. Predvsem če imaš srečo, da se zatečeš nekam na varno in suho ter skozi okno, ob čaju, opazuješ, kako strele udarjajo v skale in kako se oblaki lovijo prek vrhov. Pokrajina izginja v meglicah, dež udarja po šipah, divjemu vetru se klanjajo smreke v vsej svoji veličini. Tedaj je najlepše, če si na toplem in diši po preperelem lesu, če nekje prasketa ogenj in vabijo vonjave s štedilnika.
Nevihta v gorah pa zna biti tudi sila neprijetna. Če se pojavi nepričakovano, ko si sredi grebena in ni nikjer nobenega zavetja, strele pa kot za stavo švigajo vse naokoli. Od dežja si premočen do kosti, voda se nabira v gojzarjih, mraz pa že počasi leze pod bundo. Tedaj je vsaka pot v dolino predolga in vsako zavetje predaleč. Ko si pa že moker do kosti, ti postane vseeno in gaziš po vodi in blatu, medtem ko razmišljaš o topli prhi in suhi obleki.
Tako nekako je bilo z menoj, ko sem se nekega prijetno vročega avgustovskega dne napotila na avstrijski Poludnik, Poludnig v nemščini, a se je izlet že nesrečno začel. Čeprav sem startala zgodaj, me je po telefonu kontaktiral prijatelj z novimi predlogi za neko prireditev. Nekoliko razvnet klepet se je razvil v diskusijo, signal je bil slab kot vedno v gorah, zato se je zveza neštetokrat prekinila in neštetokrat sva oba spet zavrtela telefonsko številko. Skratka, ko sem parkirala in si oprtala nahrbtnik na rame, je bilo že nekaj minut čez poldne. Izkušen in pameten planinec se ob taki uri zagotovo ne odpravlja na dvatisočak, no skoraj dvatisočak, kajti Poludnik meri v višino ravno 1999 metrov. Ker so mi to poletje prosti dnevi šteti, pa se nisem hotela odreči izletu, vzela sem pot pod noge, v upanju, da bo vreme vzdržalo. Pot na Poludnik ni dolga, dostop lahek, spodaj, približno uro pod vrhom, pa je planina.
In podala sem se po krasnih grebenih med cvetje in skale, med vrtoglave razglede, v katere so ujete sanje. Hodila sem kar se da hitro, premagovala vzpone in se zaskrbljeno ozirala proti zahodu, kjer so se nad prekrasnimi vrhovi Lienških Dolomitov že zbirali oblaki.
V gorah se vreme hitro spreminja. Nekje daleč na obzorju se rodi oblak, pa je vse bolj črn in težak, dokler se počasi ne utrgajo prve kaplje, težke in debele kot svinec, da se odbivajo od skal. Sprva počasi, nato vse hitreje, dokler ne zagrmi in dokler niso strele vsepovsod. Gore bučijo, rjovijo v viharju, ki moči do kosti in čez. Dež v gorah je neizprosen, neusmiljen, krut. In gore so v tem divjem objemu prelestne, krasne, mogočne. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

08.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!