“Neurje je naredilo ogromno škode na strehah, oknih, tudi na pročeljih!”

Pogovor / Samo in Tomaž Mucci

Letošnje poletje je bilo čudno, da ne rečemo drugačno, saj toliko dežja, neviht, neurij že dolgo ne pomnimo. Zapomnili si ga bomo predvsem po največji naravni katastrofi, ki je doletela Slovenijo, kjer se bodo še dolgo spoprijemali z odpravo posledic neurja, poplav, zemeljskih plazov, usadov. Pa tudi na Goriškem si bodo nekateri zapomnili nevihte, neurje in točo, ki je naredila ogromno škode. Še posebej je prizadela Štandrež, Sovodnje, bližnji Miren, a tudi drugod so nesrečni ljudje po nevihtah gledali obtolčene avtomobile, uničene sončne elektrarne na strehah, preluknjane in poškodovane strehe, predvsem pa razbita okna, da o škodi na poljščinah in v vinogradih niti ne govorimo.

Zato sem poklical brata Mucci, ki imata v Štandrežu znano podjetje, ki je več kot podjetje za žlebove in krovstvo, saj popravljajo tudi pročelja, predvsem pa prekrivajo strehe, poskrbijo za poškodovana okna. Klical sem najprej Sama in nato še brata Tomaža, a nista odgovorila. Oba poznam, zato sem si rekel, da je najbolje, da zavijem do podjetja v Štandrež in se z njima dogovorim za pogovor, a sta me v zamiku nekaj minut oba – mali čudež je to! – poklicala. Razložil sem, zakaj bi prišel, in prosil, naj mi povesta, kdaj lahko pridem. Vodita namreč podjetje, ki ima stalno zaposlenih 25 delavcev in tehnikov, pet jih je vezanih pogodbeno, včasih pa najamejo še druge. “Ja, dela ne manjka,” je odgovoril Samo iz avtomobila, prav tako me je iz avta poklical Tomaž. “Če prideš jutri zjutraj za sedmo, se bomo hitro kaj pogovorili, ker potem gremo naprej,” je bil kratek Samo. Tako sem svoj prvi pogovor opravljal pred sedmo zjutraj v sredo, 30. avgusta, v Štandrežu.

Ko sem vstopil v veliko dvorano podjetja Mucci, halo, kot se reče, je bil tak vrvež, da me je bilo sram, ker motim. “Ja, ni kaj, oprosti, naložimo samo še nekaj kombijev in en tovornjak, gredo delovne skupine na različne kraje,” je rekel Tomaž. Medtem je Samo že šel k avtomatu za kavo in pritisnil na gumb za kapučin.

“Rad bi vprašal, kako je sedaj, po nevihtah, imate dosti klicev?”

Samo pove, da je ogromno klicev, najprej pridejo na vrsto tisti, ki jim je poškodovalo strehe. Pokaže mi videoposnetek na telefončku: “Glej, to je naša streha, poglej gor, kjer vidiš temne plošče, tam so bila okna, ki nam jih je razbilo. In tu poglej, kako je deževalo v halo. To ni bil dež, lilo je kot iz škafa, saj je padlo v kratkem času ogromno vode, to dejansko ni bil dež, ampak je bilo, kot bi zlival iz škafa.” Tomaž pove, da niso imeli niti časa postaviti kakšne posode spodaj: “Itak ni imelo smisla, padalo je na hektolitre vode.” Takoj po nevihti so “zakrpali” streho s ploščami, da voda ne pada več v delovno halo.

“Seveda so nas klicali od vsepovsod, a odločili smo se, da najprej pomagamo tistim, ki jim je naredilo največ škode,” pove Tomaž, Samo pa doda, da “gre hvala bogu tehnika naprej”. Vprašam, na kaj misli, in mi pove: “Veš, v naši deželi je še veliko streh iz eternita, iz kritin, ki vsebujejo azbest, in te so bile zelo poškodovane, saj so jih toča, veter in nevihte dobesedno prerešetale. In tu imaš dve izbiri: ali prekriješ vso streho ali zakrpaš. Zakon namreč dovoljuje imeti staro streho iz kritine, ki vsebuje azbest. Če hočeš prekriti streho iz eternita, ki vsebuje strupeni azbest, pa moraš poklicati specializirana podjetja, ki odpeljejo azbest na posebna zbirna mesta.”

“A na astronavte misliš?” mu vržem in on se zasmeje: “Ja, tako izgledajo, saj so oblečeni v belo, imajo maske.”

“To je neverjetno drago,” povem, ker sem pobliže spremljal prekrivanje strehe ljudskega doma v furlanski vasi, kjer stanujem, pravzaprav samo odkrivanja, saj je za prekritje zmanjkalo denarja, kar mi je povedal naš župan: “To tako stane, da nimaš pojma!” In Samo pove: “Tehnika je šla naprej in mi imamo posebne preparate, po domače: zakrpamo tako, da damo samo na luknje samolepljive ,obliže‘, to je, kot bi zakrpal pnevmatiko, gumo, evo.”

Hvala bogu, si rečem, ker vem, kakšne sitnosti so z azbestom, tudi zato ljudje na skrivaj v naravi odlagajo smrtonosne odpadke, kar Samo komentira: “Res je zakonodaja zelo zahtevna, saj se je sedaj pokazalo, da v Furlaniji niti ni dovolj zbirnih mest za azbest, pomisli samo, kaj je naredilo v Spodnji Furlaniji.”

“In zakaj se ne dobi delavcev, ki bi prišli popravljat?” zasitnarim. Tomaž se nasmeje in prijazno pove, da ne morejo niti odgovarjati na vse klice, Samo pa doda, da je čudež, da me je poklical nazaj, tako so zasedeni.

Vidim nestrpne delavce, ki čakajo, da dobijo še zadnje napotke, in se odločim, da grem, pa tudi nerodno mi je bilo, saj sem bil edini v suknjiču in z belo srajco … Ko to omenim, mi poklonita belo majico z napisom Mucci, pravzaprav simbolom njihovega podjetja. “Ta bo dovolj velika,” reče Tomaž in že odhitimo vsak na svojo stran, Samo proti Trstu, Tomaž na Videmsko, jaz pa v uredništvo v Gorico.