Nesmrtni kamen in njegovi mojstri v gornji Vipavski dolini in okolici
Vipava / Predstavitev knjige prof. Božidarja Premrla
Krepko smo že zakorakali v barvito in letos še posebno toplo jesen, ko lahko na vsakem koraku uživamo v pogledu na cvetoče vrtove, opazujemo jesensko mavrico padajočega listja in se ob vsej tej lepoti narave zavedamo prihajajoče zime. Prav jesen je verjetno tisti čas, ko se v naše domove polagoma naseli mir po poletnem vrvežu in utrujajoči vročini. Čas, ko izhajajo nove knjige. Vsak narod je z izidom knjige bogatejši, saj imajo knjižna dela ključno vlogo pri ohranjanju jezika in na najlepši možni način pripomorejo k širjenju domače besede med ljudmi.
Naš sokrajan, Vipavec Božidar Premrl, je v soboto, 15. oktobra 2022, v prostorih vipavske osnovne šole predstavil že svojo enaindvajseto knjigo po vrsti. Gre za izjemno obsežno delo, v katero je avtor vložil mnogo raziskovanja in truda – kot pravi sam, je šlo za “triletno delo na tridesetletni raziskovalni podlagi”. Z njim je nedvomno dodal izjemno pomemben jezikovni in zgodovinsko-etnološki biser v ogrlico slovenskih knjižnih del. Slovenist, konservator in etnolog ne le poklicno, temveč tudi po duši, je svojo ljubezen do kamna in rodne Vipavske doline gojil že od mladih nog ter jo vrsto let predstavljal s svojimi prispevki tudi v Vipavskem glasu. Številne kamnite mojstrovine v Vipavi in drugod bi nam ostale skrite ali bi jih prezrli, če v svoji sredi ne bi imeli človeka, ki nam je ponovno odkril lepoto kamnitih stavb, vklesanih okraskov in letnic na kolonah domačij in portalih cerkva. Knjiga Nesmrtni kamen in njegovi mojstri v Vipavski dolini in okolici šteje 580 strani velikega formata ter prav tako slik in risb, s katerimi je Božidar ali Dorče, kot ga kličejo domači in vrstniki, zajel praktično vse kraje v gornji Vipavski dolini.
V vsem razumljivem, poljudnem jeziku nam je predstavil kamnarsko tradicijo na naših tleh, ki jo je črpal iz pripovedi starih Vipavcev, večinoma kmečkih ljudi in zidarjev, ki so vedeli povedati marsikatero staro, danes že pozabljeno izročilo. Pripovedi teh ljudi, ki so zrasli iz domače zemlje, so dragocene tudi zaradi tega, ker dajejo besedilu v knjigi značilno krajevno in narečno barvitost. Vsebino knjige, v kateri so predstavljeni življenjepisi približno sedemdesetih domačih in osemdesetih gostujočih ali tujih mojstrov, je obogatilo več kot tristo šestdeset pripovedovalcev, šestinštirideset svetovalcev iz raznih ved in strok. Poseben poudarek je v njej posvečen kamnosekom, stavbarjem, podobarjem, arhitektom in kiparjem na širšem območju gornje Vipavske doline od sredine 15. stoletja do današnjih dni.
Vipava je s tem neprecenljivim delom Božidarja Premrla dobila najlepši možni dar. V njej kaže posebej omeniti poglavja o dozidavi in barokizaciji vipavske župnijske cerkve sv. Štefana v 18. stoletju ter o zidanju velikega zvonika pri Marijini romarski cerkvi v Logu, ki prinašajo marsikaj zanimivega o številnih kamnoseških in zidarskih mojstrih ter malavarjih, ki so sodelovali pri teh gradbenih podvigih. Najbolj temeljito pa se je avtor posvetil kamnoseškim rodbinam Tomažičev – Štancarjevih iz Vipave, Sanaborcovim in Metnim oziroma Polon’nim iz Vrhpolja ter Špicarjevim in Štancarjevim iz Hrašč, Podbrega in Podnanosa.
V zvezi s temi izrazi naj dodam še jezikovno zanimivost o izrazih štancati, štancar, pri Štancarjevih: štancar je ljudska tujka za kamnoseka, rokodelca, ki kleše kamen. Gre za star izraz stanzen – klesati, udarjati, prebadati, luknjati kamen ali pločevino, ki se je v južni Nemčiji uporabljal že v 8. stoletju, z razcvetom kamnoseških in drugih obrtnih dejavnosti pa se je v 18. stoletju razširil v naše kraje, ki so takrat spadali pod Avstrijo.
Avtor je v knjigi skušal v čim večji možni meri ohraniti starinsko govorico, s katero se je srečeval pri raziskovanju kamnarstva med ljudmi in v arhivskih virih.
Njeno predstavitev je obogatil koprski škof dr. Jurij Bizjak, ki je svojo uvodno besedo o pomenu kamna začel z otroško izštevanko: “Je kaj trden vaš most? – Kot kamen in kost! – Ali lahko gre naša vojska skozi? – Lahko, samo zadnjega ujamemo pod mostom!” Se še spomnite te priljubljene izštevanke iz našega otroštva?
Pomen kamna in kosti lahko razumemo kot dve najbolj obstojni prvini. Kamni govorijo: “Povem vam, če ti učenci umolknejo, bodo kamni vpili!” (Lk, 19, 40). O kamnu kot poglavitnem gradbenem materialu dalje govori Jobov zapis za upanje: “O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo! Da bi jih z železnimi pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen: Jaz vem, da je moj odkupitelj živ!” (Job, 19, 23-25).
V knjigi bomo lahko izvedeli številne zanimivosti in anekdote: o izjemni skladnosti številčnih razmerij sestavnih delov kolone vipavskega Tabra; kateri mojster je v resnici padel z velikega zvonika cerkve Marije Tolažnice v Logu in se smrtno ponesrečil; v katero cerkev so navihani zidarji zazidali župnikovo pipo za tobak; kdo je avtor izjemne fasade cerkve sv. Vida v Podnanosu; kateri pomembni kraški kamnosek se je kar dvakrat podpisal na Urbancovo kolono v Podragi, in še marsikaj drugega.
Za pomoč pri nastajanju Nesmrtnega kamna se je avtor na koncu zahvalil urednicama knjige dr. Moniki Kropej Telban in predstojnici Inštituta za slovensko narodopisje dr. Ingrid Slavec Gradišnik, Založbi ZRC, Agenciji za raziskovalno dejavnost, občinam Vipava, Ajdovščina, Sežana in Komen ter podjetjem Mlinotest, Petrič d.o.o., Škrlj d.o.o., Marmor in granit Vojko Mužina ter Semenič transport d.o.o. pa za njihovo denarno podporo. Zahvala gre tudi gospe Ivani Slamič za njene osebne zasluge, Lavričevi knjižnici iz Ajdovščine in njenemu direktorju Arturju Lipovžu za organiziranje predstavitve, vipavski Osnovni šoli Draga Bajca ter časopisom Goriška, Latnik in Vipavska v tiskani ali spletni obliki, ki so naznanili prihod tako pomembnega dela.
Na koncu malce za šalo pa tudi zares omenimo, da ima znani izrek “Knjiga ima svojo težo” v tem primeru poleg metaforičnega tudi dobesedni pomen – Premrlova knjiga namreč tehta skoraj dva kilograma!
V sklepnem delu predstavitve je avtor prejel šopek cvetja iz rok Magde Rodman, s katero sta prebila marsikatero uro pri raziskovanju vipavske zgodovine. Čestitke vsem, ki so organizirali ta pomembni dogodek za Vipavo, Vipavce in primorsko zgodovino. Dorčetu pa vsi želimo še mnogo prijetnih in ustvarjalnih trenutkov!
