Nepredstavljiva priložnost za življenjski zasuk

Dramska družina SKPD F. B. Sedej Števerjan

Dramska družina SKPD F. B. Sedej v svojih “izbirčnih” repertoarnih okusih vselej upira pogled v nenavadne, izvirne dramske ponudbe, zato ni nič čudnega, da je tokrat iz velike svetovne literarne zakladnice izbrala na Slovenskem nikdar uprizorjeni tekst. Po literarni predlogi dela sodobnega italijanskega avtorja Fausta Paravidina (1976) je kot skupinsko delo nastalo besedilo Pica za dva, ki obravnava žgoče, prevečkrat dramatično, nikdar rešeno vprašanje migrantov. A vsebina ni enostranska, saj se v večplastnosti dotika marsikaterih drugih tematik, ki se sučejo okoli človeka, njegovih odnosov do sočloveka, njegovih zmožnosti sočustvovati s tistimi, ki so v stiski, pa tudi večno veljavnih vrednot, na katere kaj radi pozabljamo.

Praizvedbo predstave Pica za dva v izvedbi članov Dramske družine so odrske luči v polno zasedeni veliki dvorani župnijskega doma F. B. Sedej v Števerjanu obžarile v soboto, 29. oktobra 2023, v režiji Franka Žerjala, dobro poznanega, predvsem radijskega igralca in režiserja, ki je dolga leta krojil umetniško delovanje te plodovite briške dramske skupine. V predstavi so glavni protagonisti trije migranti (zelo pomenljivo nimajo niti imena!), pribežniki z vzhoda, ki so se spoznali v zbirnem centru in živijo skupaj v stanovanju, ki ga v glavnem plačuje eden izmed njih, očitno bolj srečen, ker ima več denarja kot ostala dva. Vsi trije se spopadajo s težavami, lastnimi vsem tistim, ki so zapustili domovino, da bi se rešili pred vojnimi spopadi in da bi v tujini morda vendarle našli boljše pogoje za preživetje. To pa sploh ni lahko in zato ti trije, ki jih druži ista usoda, iščejo katerokoli priložnost, da bi kaj zaslužili. Ob telefonskem klicu neznanca, ki po pomoti misli, da je poklical pizzerio, se jim zaradi nenadejanih naključnosti res spremeni življenje. Čeprav nimajo pojma, kako se sploh lahko pripravi ta italijanska jed, se prelevijo v “picopeke” in postrežejo “z nizko, visoko in srednjo” pizzo moškemu in ženski, njegovi ljubici. Ta “prepovedana” ljubezen se je sicer očitno ohladila, kar je več kot opazno iz pogovorov ljubimcev. Nekaj dni kasneje isti moški k njim “v improvizirano pizzerio” pripelje še ženo, ki ve za razne moževe skoke čez plot, a je pripravljena vse pomesti pod preprogo verjetno zaradi ugodnega družbenega statusa, ki ji ga nudi poročna zveza. Kljub nekaterim nevšečnostim, v katerih se sicer zaiskrijo tudi humorni odtenki, vzbujajoči smeh med gledalci, so naključna srečanja protagonistov blagodejna za vse. V ljubezenskem trikotniku se pokažejo vrzeli in razgalijo slabosti in hibe malomeščanske družbe, ki je prepričana, da lahko živi, kot se ji zahoče. Trije pribežniki tako ob teh stikih spoznajo slabšo stran zahodnega sveta, v katerem se ne pretakata “mleko in med”, kot so morda zmotno mislili. Vsekakor vsi  pobliže spoznajo drug drugega in družbeno realnost, iz katere vsakdo izhaja. Pomembno pa je, da se enemu izmed treh migrantov nepričakovano nasmehne sreča, saj ga omenjena “ona” (ljubica) s sklenitvijo poroke reši izgona iz države.

Predstava v duhovitem slogu pikazuje težave vseh teh, ki “gredo s trebuhom za kruhom v upanju na boljše življenje”, razkriva razlike med njihovim življenjskim stilom in mišljenjem ter tistima, ki sta značilna za evropskega človeka. Pri tem se pribežniki izkažejo, da bolj ljubijo iskrene in pristne odnose kot zahodnjaki, ki radi kaj prikrivajo in potvarjajo. Tudi poroka, sklenjena iz “nuje”, za prišleka ne more biti le formalnost …

Ker protagonisti prihajajo na oder in odhajajo z njega tudi mimo gledalcev, so ti še bolj živo soudeleženi pri odrskem dogajanju, katerega glavni prizori se vijejo v notranjosti stanovanja ob posrečeno izbrani glasbeni spremljavi: melodije z balkanskim pridihom, izvajane na posebno piščal, ustvarjajo primerno ozračje. Vsi prizori izven interierja so domiselno prikazani v živo, a za prosojnim zaslonom, na katerem se zarisujejo projekcije prostorov (veleblagovnice, kavarne …), v katerih se dogaja dejanje. V všečni, ravno prav dolgi predstavi, ki tudi z več kot kančkom ironije podreza v zavest nas “zahodnjakov”, tri protagoniste -migrante, vsak na svojski način, posrečeno odslikavajo Matej Pintar kot AA z dognano zateglo govorico nekoga, ki se je priučil tujega jezika, pa tudi s prepričljivo mimiko v bolj humornih odtenkih besedila, Jakob Leopoli kot BB, ki mu je lastna nekakšna neučakana naglica v podajanju misli in razreševanju situacije (prav njegovo “zaletavo” ravnanje sproži namreč dogajalno vzmet), in Simon Komjanc kot bolj preudarni CC. Eleganten zakonski malomeščanski par, podobo zlaganih odnosov med možem in ženo, sta odigrala Nikolaj Pintar in Sara Miklus. Ilaria Bergnach je kot vselej markantno in suvereno poosebila “njo”, ljubico, ki reši priseljenca takojšnjega izgona iz države in nepričakovano najde ljubezen …

Franko Žerjal je zanesljivo vodil igralce po tej novi dramski pustolovščini in z njo, kakor je sam potrdil, sklenil svoj dolgi režijski krog s števerjanskimi ljubiteljskimi gledališčniki, s katerimi je delil kar nekaj odrskih postavitev od 80. let 20. stoletja dalje.

Po njegovi zamisli sta scensko podobo Pice za dva izdelala Niko Di Battista in Evgen Komjanc. Ton in luči so upravljali Janez Terpin, Aljoša Dorni in Jan Leopoli. Kostume je kot vedno z izbrušenim okusom za stil in ujemajoče se barvne tone odbrala Snežica Černic. V zelo kratkem času je v tej vlogi sodelovala pri kar petih premiernih uprizoritvah!

Krstno uprizoritev Pice za dva so navdušeni gledalci pospremili z burnim ploskanjem, ki je seveda zaobjelo tudi vse zakulisne mojstre. Ob koncu je spregovorila Jasmin Kovic, umetniška vodja Dramske družine. Prisrčno se je zahvalila “prijatelju Franku, gledališkemu in radijskemu igralcu ter režiserju, ki je dolga desetletja zahajal v ta kulturni hram in plodno sooblikoval utrip našega ljubiteljskega gledališkega snovanja. Zelo elegantno in umirjeno je znal voditi in navduševati več generacij ljubiteljskih igralcev. Pomagal jim je pri premagovanju treme, pri vživljanju v posamezne vloge in pri oblikovanju tiste … edinstvene imaginarne podobe, ki jo zna pričarati le gledališka predstava.” Ne nazadnje mu je izrekla zahvalo za “ustvarjalno energijo, za navdihujočo ustvarjalnost, s katero si bogatil kulturno dejavnost našega društva, za pronicljiv pogled in za neizmerno predanost in ljubezen, s katero si se loteval slehernega projekta”. Ob tem je še dodala, da bo “tisto najboljše, kar si med nas zasejal, še naprej rodilo nove in nove sadove.”

V teh dolgih desetletjih je Franko Žerjal v števerjanski Dramski družini zrežiral veliko uspešnih predstav različnih žanrskih odtenkov. Med njimi so bile Veriga, Domen, Povsem navaden dež, Harvey, Črna komedija, Limonada Slovenica, Umor v vili Roung, nagrajena z matičkom kot najboljša predstava v celoti na Linhartovem srečanju v Postojni l. 2013 (Franko Žerjal je takrat prej matička za režijo), “zbalkanizirana”Aulularia in Pica za dva, ki se ji tudi obeta svetla prihodnost.

Tudi Franko Žerjal je na premieri pozdravil občinstvo in izrekel zahvalo za prisrčne besede. Prepričan je, da bodo njegovo delo vzneseno nadaljevale za gledališko ustvarjalnost talentirane mlade sile.

Ob koncu se je Jasmin Kovic zahvalila tudi vsem neutrudnim zakulisnim garačem in malima pomagačema Urški Dorni in Mitji Komjancu. Zahvala je šla tudi vsem, ki so se spretno šetali po društveni kuhinji in v slogu s predstavo postregli vsem z zelo okusnimi pizzami.

Prva nadvse dobro sprejeta ponovitev Pice za dva je bila v nedeljo, 29. oktobra 2023, v sklopu abonmajskega niza Gledališče na ocvrtem, ki ga prireja Dramska družina SKPD F. B. Sedej iz Števerjana v sodelovanju z Zvezo slovenske katoliške prosvete iz Gorice.