Kristjani in družba

Nepozabna izkušnja v Panami, še močnejša pa v Mehiki

Nepozabna izkušnja v Panami, še močnejša pa v Mehiki

Pogovor: Juri Faggiani in Nikolaj Hlede o Svetovnem dnevu mladih v Panami

Na Svetovni dan mladih (SDM) v Panamo (22. – 27. 1. 2019) je iz goriške nadškofije šla peščica mladih. Dva izmed njih sta Juri Faggiani in Nikolaj Hlede. Prvi se je rodil leta 1996 in živi v Šlovrencu, drugi je štiri leta mlajši in je doma v Števerjanu. Nagovorilo ju je srečanje s papežem, še močneje pa zaznamovalo srečanje z ljudmi na misijonu v Mehiki.

Sta bila prvič na SDM?
Nikolaj: Da, jaz sem bil prvič.
Juri: Jaz sem bil julija 2016 v Krakovu.

Sta že doživela kakšno podobno izkušnjo?
Nikolaj: Enkrat sem bil v Lurdu z Unitalsijem, pomagali smo bolnikom.
Juri: V Lurdu sem bil že večkrat. Nekaj podobnega sem doživel leta 2015 na italijanskem srečanju mladih s papežem v Rimu.

Kakšna pričakovanja sta imela pred potovanjem? So se izpolnila?
Nikolaj: Ker sem prvič šel na tako srečanje, nisem imel posebnih pričakovanj. Kvečjemu sem pričakoval, da se bom vrnil poln novih izkušenj in spoznanj. To se je tudi zgodilo. Tam sem spoznal drugačno kulturo, drugačno življenje. Videl sem, kako živijo ljudje na drugi strani sveta. Obiskali smo revne predele Mehike. Vedel sem, da je v Mehiki revščina; nisem si pa predstavljal, da je tolikšna! To me je globoko prizadelo.
Juri: Pričakoval sem nekaj podobnega kot v Krakovu, morda, da bo še malo bolj veselo, pač po južnoameriško! In to se je izpolnilo. V Krakovu se je zbralo več ljudi, v Panami jih je bilo razmeroma manj, toda več je bilo Južnoameričanov in vzdušje je bilo bolj veselo. Tudi jaz sem vedel, da bomo videli revščino, ne pa toliko. Na začetku mi je bilo prav hudo: je bila prav revščina! Na koncu pa pravim: bolje tako! Zame je to bila močna izkušnja.

S katero skupino sta šla na pot?
Juri: Organizirala je škofija Pordenon, z nami je bil škof Giuseppe Pellegrini, organiziral in vodil je mladi don Davide. Skupno nas je bilo okrog 45. Iz Trenta je prišlo okrog pet mladih, dva iz Gonarsa, eden iz Trsta, eden iz Vidma, trije iz Tržiča, iz Goriške samo midva, ostali so bili iz Pordenona in okolice. Pridružila se je še skupina šestih mladih iz Neaplja. Poleg škofa so iz Pordenonske prišli trije duhovniki, dva iz Neaplja, iz Gorice don Nicola Ban.

Samo vidva iz Goriške?
Nikolaj: Panama je daleč in za dogodek očitno ni bilo veliko “reklame”.
Juri: Januar ni najprimernejši mesec za taka potovanja, ki, med drugim, tudi precej stanejo.

Pred SDM ste bili v Mehiki, v misijonu don Alda Vittorja. Kaj sta delala tam in kako sta to doživljala?
Nikolaj: Izkušnja Mehike me je gotovo bolj zaznamovala kot Panama. Živeli smo v misijonu, pomagali ljudem. Nekega dne smo v zelo revnem predelu, kjer so same njive in, kdaj pa kdaj, kakšna revna hišica, podrli neko barako in postavili na noge malo boljše, leseno bivališče. Prejšnja je bila iz plastike, polistirola in azbesta… Tam je živela družina. V bivališču, velikem 5 m x 5 m, je živelo šest oseb. Spali so na dveh pogradih.
Juri: Don Aldo veliko dela za reveže. Gradi hiše, pomaga otrokom, pripravlja razne tečaje za ženske, ki so tam še zapostavljene, da lahko najdejo delo in živijo bolj dostojno. Z otroki plešejo, pojejo in se igrajo, tako da se malčki družijo in vidijo, da je življenje lahko tudi lepše. Zelo lepa maša je bila, ko so nas sprejeli; ljudje so nas gostoljubno sprejeli z aplavzom, petjem in plesi. Pordenonski in tamkajšnji škof sta nas skupaj blagoslovila, preden smo se odpravili v Panamo. V Mehiki smo bili tudi kot turisti: videli smo starodavne piramide, središče Ciudad de México. Po manjših skupinah z duhovnikom smo hodili blagoslavljat hiše.

Kako pa je bilo v Panami? Kakšne vtise sta imela, ko sta srečevala mlade od vsepovsod?
Juri: Ob prihodu v Panamo so me presenetili nebotičniki. Iz revnega naselja, kjer v sedmih živijo v baraki, smo prešli v mesto, kjer smo spali v 31. nadstropju … So razlike, ki dajejo misliti. Najbolj me je presenetilo, da so nas tako revnejši kot bogatejši enako lepo sprejeli in enako imeli radi.
Z ljudmi sem si malo pomagal s španščino, tako sem s kom načel kakšen pogovor. Je lepo, ker se ob takih priložnostih lahko približaš komurkoli. Lepo je bilo tudi srečati skupino okrog 30 mladih iz Slovenije. Izmenjali smo si številke in se še slišimo. Čeprav nas je bilo 700 tisoč, smo se z njimi našli; ugotavljali smo, da živimo kar blizu, in vendar je med nami precej razlik.
Nikolaj: Tudi mene je šokiralo videti tako velike kontraste. Nebotičniki ob morju v glavnem mestu skoraj spominjajo na New York. V istem mestu so še starejše jedro, kolonialni predel, in seveda revne četrti. Za Evropejce videti srednjeameriške ljudi v živih barvah, ki plešejo, je lepa izkušnja.
Ko smo bili v morju mladih, sem si s težavo predstavljal, kaj pomeni, da je tam bilo 700 tisoč oseb. Videl sem tiste, ki so bili okrog mene.
Juri: Ko v domačem kraju grem k maši, pomagam župniku ali kaj podobnega, pogosto vidim, da sem skoraj vedno sam, da smo ja ali ne dva ali trije. Tam pa nas je bilo ogromno. Zaveš se, da nisi sam.
Nikolaj: Videl sem mlade z močno vero. Maše so seveda bile drugačne, bolj animirane, z mlado glasbo, plesi itd. Take maše te prevzamejo.

V Panami ste imeli tudi drugačna srečanja?
Juri: Dva dni smo imeli kateheze z raznimi škofi, kjer smo brali odlomke iz Sv. pisma, v manjših skupinah odgovarjali na vprašanja in se pogovarjali. V četrtek, 24. januarja, smo doživeli papežev prihod; dan kasneje smo imeli s papežem križev pot, ki smo ga seveda bolj spremljali na velikih zaslonih.
Nikolaj: V petek zjutraj smo namesto kateheze imeli spoved. V naši skupini smo imeli zvečer nekajkrat možnost poglobiti kakšno temo, se pogovarjati, povedati, kako smo se v tem času morda spremenili, kako smo na stvari začeli gledati z drugačnimi očmi.

Vrhunec SDM sta bila sobotno bdenje in nedeljska maša … Kakšno je bilo vzdušje v taki množici?
Nikolaj: Zame je bilo močnejša izkušnja bdenje. Bili so trenutku, ko so na zaslonih kazali osebe v tišini in molitvi, ki so jokale. Močni, ganljivi trenutki! Govori se, da mladi nimajo vere ipd. Tam jih je bilo ogromno, ki so tudi dolgo časa klečali po tleh. Ljudje tam imajo več vere kot pri nas.
Juri: Pri nedeljski maši je imel papež Frančišek res lep govor. V Krakovu je mlade pozval, naj bomo dejavni in naj ne poležavamo na divanih. V Panami nam je postavil za zgled Marijo, da bi znali reči “DA” temu, kar nam ponudi Bog v življenju. Videli smo dosti mladih, ki so jasno izražali svojo vero, niso se bali je pokazati.
Na dan odhoda, v ponedeljek, 28. januarja, smo imeli mašo s škofom iz Paname. Slišal sem najlepšo pridigo v svojem življenju! Govoril je konkretno, tudi o nas Evropejcih, ki kot kristjani nismo vedno dosledni. Mlade je pozval, naj rečejo “DA” življenju, naj sprejemajo dokončne odločitve, saj je vedno več takih, ki se ne odločajo ne za zakon ne za duhovništvo ali redovništvo.

Kako gledata na papeža Frančiška?
Nikolaj: Papež Frančišek se mi zdi zelo povezan z mladimi, to je lepo! Predvsem v Evropi se mora osredotočiti na mlado generacijo. Poudaril je, da mladi smo sedanjost, ki pripravlja prihodnost.
Juri: Papež Benedikt je bil bolj teolog, Frančišek je bolj “konkreten”. Mladim veliko pomaga, če vidimo papeža, ki živi to, kar govori. Če papež govori o revnih in vidim, da on sam naredi kaj zanje, se tudi sam opogumim in skušam kaj narediti.

DD

(foto: www.facebook.com/gopagio.org/=)

Slike

13.02.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!