Neopazno, tiho, a vendar junaško delo

Piše: Katja Ferletič

POGOVOR / Anita Zotti, prodajalka v supermarketu

V izrednih razmerah zaradi pandemije včasih le pomislimo na ljudi, ki ne morejo ostati doma, ampak si dan za dnem prizadevajo ne samo za svoje preživetje, ampak tudi za dobro celotne skupnosti. Epidemija je poudarila pomen številnih delavskih kategorij, ki so pogosto podcenjene, a brez katerih bi bilo naše življenje zelo težko.

Nobenega dvoma ni, da so resnični junaki današnjih dni zdravstveni delavci, vendar sploh ne smemo pozabiti tudi na druge, ki tvegajo svoje zdravje, da lahko imamo poln hladilnik in shrambo. Med temi osebami so zaposleni v supermarketih, delavci, prevozniki in prodajalci, ki so s svojim delom tudi v najhujših trenutkih pandemije omogočili, da oskrbovalna veriga hrane in blaga ni propadla. Njihovega dela prepogosto ne opazimo, zdi se nam samoumevno, je tiho, a obenem dragoceno. Prav zaradi tega smo se pogovorili z Anito Zotti, Vrhovko, ki je že več let zaposlena v velikem supermarketu v Gorici.

Najprej bi se ti rada iskreno zahvalila za to, da si pristala na pogovor. Kdaj si začela delati kot prodajalka v supermarketu?

Začela sem leta 1999, najprej v supermarketu v Ločniku, kjer je bila že zaposlena moja sestra, nato pa sem leta 2017 prišla v Gorico. Preden sem se zaposlila v supermarketu, sem bila v Gorici nekaj časa prodajalka v trgovini s kuhinjskimi pripomočki na Travniku, nato pa v trgovini s spodnjim perilom. V supermarketu delam na oddelku delikatese, prodajam mesne in mlečne izdelke, narezek, kruh in razne vrste sirov. Delam 38 ur tedensko in vsako drugo nedeljo sem doma. Za urejanje urnikov zaposlenih skrbi vodja oddelka in k sreči lahko povem, da smo lepa skupina, med seboj si skušamo pomagati in si ob potrebi priskočiti na pomoč.

Kako se je tvoje delo spremenilo v zadnjem letu?

Na začetku sploh nismo poznali virusa in nismo dobro razumeli, kaj se dogaja. Nekateri kolegi so bili že čisto v paniki, malokdo pa je nosil zaščitno masko. Delali smo neprenehoma, saj je trgovina odprta vsak dan od 8. do 20. ure. Lani je bilo med prvim lockdownom lepo, ker smo en mesec trgovino zapirali ob 19. uri in ob nedeljah smo lahko bili doma z družino, med delom v trgovini pa je bilo naporno, ker smo se morali soočati s pomanjkanjem blaga in s slabo voljo ljudi.

Kako je bilo na začetku pandemije, ko so si ljudje delali velike zaloge hrane? Ste imeli tudi pri vas težave z dostavo blaga?

Kvasa kar naenkrat ni bilo več nikjer. V nobenem skladišču ga niso imeli, ne svežega ne suhega. Zdelo se je, da se ljudje pripravljajo na vojno: kupovali so ogromne zaloge hrane, predvsem trajno konzervirane, hrano v pločevinkah, konzerve tunine, paradižnikovo mezgo, olje, testenine in moko. Vsi so nenadoma postali peki in kuharji, v domači kuhinji so ustvarjali dobrote vse do poletja, ko so omejitve na državni ravni postale nekoliko manj stroge in so ponovno odprle restavracije. Na začetku pandemije smo imeli velike težave z dostavo blaga, ker v skladiščih naših dobaviteljev enostavno ni bilo dovolj hrane za tako veliko povpraševanje. Proizvodnja velikih tovarn ni zadostovala.

Danes se dogaja nekaj drugačnega, zdi se namreč, da se nihče ne zmeni za lockdown. Nekateri ne opravljajo večjih nakupov, raje prihajajo v trgovino tudi večkrat na dan – sprašujem se, koliko hrane v resnici zavržejo … Lani smo imeli vrste ljudi pred trgovino, saj smo morali paziti, da so ljudje pozamično vstopali v prostor in da jih v istem času ni bilo preveč v trgovini, med sedanjim lockdownom pa prihajajo kar v skupinah.

Ste imeli zaposleni v trgovini vedno na razpolago vsa sredstva za zaščito pred okužbo s koronavirusom? Imate mogoče pravico do brezplačnih brisov in testiranj?

Ko je prišlo do prave epidemije, nam je delodajalec nudil zaščitne maske, vizirje in razkužilne gele. Maske smo nudili tudi strankam, ki jih niso imele, saj jih je bilo zelo malo na razpolago – pri nas jih na začetku za prodajo sploh nismo imeli. Spomnim se, da me je zaradi nošenja plastičnega vizirja zelo bolela glava, včasih nisem mogla dihati in mi je bilo slabo. Tudi ostalim kolegom je bilo hudo, tako smo vizir po nekaj mesecih opustili, ko ni bilo več obvezno ga nositi.

V primeru, da želimo iti na odvzem brisa ali opraviti testiranje, moramo za to poskrbeti sami. Pri nas velja pravilo, da nas delodajalec napoti na odvzem brisa samo v primeru, da so v trgovini istočasno trije pozitivni na koronavirus. K sreči je na mojem oddelku bila pozitivna na koronavirus samo ena kolegica in je seveda ostala doma, drugače smo v zadnjem letu vsi bili redno v službi. Za to smo lani prejeli tudi spodbudno nagrado, kupon za nakup v trgovini.

Kar se tiče cepljenja, na našo kategorijo ni nihče pomislil, sploh ne spadamo v t.i. “ogroženo skupino” delavcev, čeprav smo vsak dan v stiku z velikim številom ljudi, med katerimi je dosti takih, ki sploh ne spoštujejo varnostnih pravil.

Kako skušaš zaščititi sebe in svojo družino pred nevarnostjo okužbe? Se v službi počutiš varno?

Nisem posebno anksiozna oseba, ne morem pa izjaviti, da sem v službi na varnem. To je v mojem primeru nemogoče. Sicer nosim masko in si razkužujem roke; ko pridem domov, se preoblečem. Sama spoštujem varnostna pravila in razdaljo, problem je, da jih ne spoštujejo stranke, ki jih srečujem vsak dan.

Kako to vpliva na tvoje osebno življenje?

Imaš namreč dva majhna otroka …

Strašita me bolezen in obvezna osamitev zaradi okužbe, najbolj pa sem v skrbeh za svojega očeta. Dejansko se mu ne približam več, vedno sem vsaj en meter daleč od njega, ki je starejša oseba. Vsak dan upam, da domov ne prinesem virusa tudi zato, ker imam dva majhna otroka in je moj oče v teh tednih, ko je šola zaprta, veliko ur z njima. Moj sin Alessandro bo letos dopolnil 10 let, Martina pa je pred dnevi praznovala svoj šesti rojstni dan.

Kakšno je na splošno vzdušje med zaposlenimi v supermarketu? Se je kdo v tem letu zaradi strahu pred okužbo morda sam odpovedal službi?

Med zaposlenimi se razumemo, smo solidarni, vzdušje pa je vseeno postalo napeto. Delamo veliko ur na teden in delo je naporno. Nihče se ni odpovedal službi, saj to je čas, ko se moramo ljudje na vse načine boriti, da službo ohranimo. Veliko stresa nam povzročajo navodila, ki nam jih stalno pošiljajo iz vodstva supermarketa glede naročil blaga: pred zadnjim lockdownom smo morali naročiti velike količine hrane in si pripraviti zaloge, to moramo narediti tudi v primeru napovedanih stavk voznikov tovornjakov, o katerih mediji žal ne poročajo.

Vsi smo utrujeni, frustrirani in preplašeni, napetost je velika in posledice tega vzdušja včasih še najbolj občutijo prav delavske kategorije, kakršna je tvoja. Kako se obnašajo ljudje, ko se mudijo po nakupih v vaši trgovini? Si imela kakšno grdo izkušnjo?

V trgovini vidimo marsikaj, ljudje na splošno žal ne spoštujejo pravil. V trgovino bi morali prihajati posamezniki, v resnici pa prihajajo cele družine ali skupine prijateljev, in to tudi večkrat na dan, ker se doma očitno dolgočasijo. Stranke se med sabo kregajo in so napadalne – ena drugi grozi, da bo poklicala direktorja trgovine ali celo orožnike, če druga ne bo spoštovala varnostne razdalje. Ljudje so napeti in napadalni do sočloveka. Veliko jih še vedno nosi masko pod nosom in ne spoštuje varnostnih razdalj, nekateri si celo ne nadenejo plastičnih rokavic, ko zbirajo svež kruh … neverjetno! Večkrat se mi zgodi, da ko me kaj vprašajo, se me dotikajo ali si celo snamejo masko – verjetno mislijo, da jih drugače ne razumem ali slišim. Ker so bari zaprti, se prijatelji očitno srečujejo v trgovini – večkrat se dalj časa zadržujejo in klepetajo med policami ali v vrsti pri delikatesi, ne da bi spoštovali varnostne razdalje.

Prejšnji teden sem servirala stranko, motociklista, ki je v trgovino prišel s čelado na glavi, samo da bi si ne nadel maske: ko je hotel naročiti narezek, si je dvignil vizir čelade in me nagovoril. Sploh ga nisem razumela, čeprav mi je z mahanjem rok skušal dopovedati, kakšen narezek hoče. Veliko ljudi prihaja v trgovino samo na sprehod in nič ne kupi, žal smo prodajalci že vajeni takega in drugačnega obnašanja. Stranke opozarjamo na nepravilno vedenje in večkrat nam zelo grdo odgovorijo – v teh primerih se čutimo drugorazredne, manjvredne osebe.

Kako pa si se organizirala v zadnjih tednih, ko so šole ponovno zaprte in se otroci ukvarjajo s poukom na daljavo?

Šolanje na daljavo je naporno in utrudljivo. Martina še obiskuje vrtec, Alessandro pa se zna že sam povezati in skrbeti za svoje šolsko delo. V resnici ne more drugače, ker preživlja veliko časa z nonotom, ki stanuje v sosednji hiši in pazi nanj in na sestrico, ni pa najbolj vešč sodobne tehnologije. Ko pridem domov, sem zelo utrujena. Otroka želita mamino pozornost, jaz pa bi rada mir. To se verjetno dogaja vsem staršem.

Tvoje delo ima nedvomno zelo pomembno socialno vlogo. Kaj bi tebi in tvojim kolegom lahko pomagalo v tem izrednem stanju? Kako lahko stranke spremenimo svoje nakupovalne navade, da vam olajšamo življenje?

Primerno bi bilo, da bi vsi spoštovali pravila za preprečevanje širjenja okužbe s koronavirusom. Ljudi nagovarjam, naj v trgovine zahajajo posamično, ne v parih ali skupinah, naj spoštujejo varnostno razdaljo in pravilno nosijo zaščitno masko, naj ne hodijo v supermarkete vsak dan ali celo večkrat na dan.

Supermarketi so vedno odprti, tudi ob vseh praznikih, mi smo vedno v službi, tudi v teh težkih časih. To se mi ne zdi potrebno. Za nas ni praznikov in lockdowna…

Lepo bi bilo, ko bi nas vse stranke spoštovale, tako kot mi spoštujemo njih, da bi bilo tudi naše zdravje bolj zaščiteno. Lepo bi bilo, ko bi zaposleni v trgovinah, tudi v normalnih razmerah, tudi brez koronavirusa, lahko preživljali praznike in nedelje doma, v družbi najdražjih.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme