Neobičajna skavtska pustolovščina v duhu služenja

Piše: Lenart Vogrič, Bistri gams

SZSO / Poletni tabor roverjev in popotnic

Tabor goriškega klana je bil tokrat drugačna dogodivščina; odločili smo se za tabor služenja, se pravi, da smo dober del poti prehodili tudi v služenju z osebami s posebnimi potrebami.

Začeli smo na skavtskem sedežu v Gorici, kjer smo se s kombiji napotili do vasice Monselice v Veneto. Ko smo prispeli v beneško deželo, smo uradno začeli tabor z zborom in se vzpeli na Evganejske griče. Prišli smo v vasico Arquà Petrarca, smrtni kraj Francesca Petrarce. Po kratkem kulturnem počitku, z duhom italijanskih vetrov in gričev, smo nadaljevali po vzpetinah med rumenimi pašniki in vinogradi ter se ustavili za vodo; pokosili smo in uživali gostoljubje bližnje kleti, ki nas je osrečila z dobrotami in streho, saj se je bližala nevihta.

Stereotip običajno povezuje skavta s hojo, disciplino in pioneristiko, vendar ni samo to; držo skavta dopolnjuje iskanje odgovorov na duhovna in družbena vprašanja. Skavtje klana si za to pomagamo s poglavjem, metodološkim sredstvom, ki predvideva, da se klan osredotoči na določeno problematiko in jo predela s filozofskega, praktičnega in duhovnega vidika. Letos smo si goriški skavti izbrali kot poglavje družbo in osebe s posebnimi potrebami (OPP): na taboru smo porabili nekaj časa za pogovor, razpravo in trenutek programa o opp-ih in družbi. Čas nevihte smo izkoristili za debato in petje. Neurje božje smo preživeli v kleti med sodi. Nebo se je ustavilo, ledena toča je nehala igrati na cesto in zemljo; nadaljevali smo po poti prijetnih gozdičev; sredi gozda smo videli zgradbo mogočnega samostana, preden smo prispeli do prvega prenočišča v kraju Roccolo Bonato. Prva in edina noč v šotoru je bila veliko nadaljevanje popoldanske simfonije; paru toče in vetrov so se dodali bliski in gromi. Strele so osvetlile nebo in grmenje je dalo noči zelo sugestivno zvočno ozadje. Jutro je neprespana skupina posvetila prestopu noviciata v klan. Slovesni trenutek se je nadaljeval do zajtrka, po katerem smo se podali na pot do našega glavnega cilja – Abano Terme. Med potjo smo našli streho v drugi gostilnici z izrednim pogledom na mesto. Prehodili smo še zadnji del blatne poti, ko smo prispeli do graščine Villa Draghi in muzeja o termah, kjer smo spoznali naravne in zgodovinske zanimivosti okolice. Hodili smo še naprej po dolgi asfaltirani cesti do sedeža skavtov mesta Abano Terme. Tam smo pripravili večerjo; pred spanjem smo vsak večer imeli debato in taborno luč, različico tabornega ognja, prirejeno za čas poletnih požarov. Dan smo začeli skupaj, z zajtrkom in zborom; ker smo služili v dveh strukturah, smo se razdelili v dve večji skupini, ki sta se vrstili dan za dnem, da smo lahko preživeli čas z vsakim posameznikom.

Delo v domovih Nuova Idea in Savioli je bilo močna izkušnja. Gostje struktur so zahtevali veliko pozornosti; večkrat ni bilo lahko se pogovarjati. OPP, s katerimi smo preživeli štiri dni služenja, so zelo čustveni ljudje in nekateri gojijo prav posebne hobije; spoznali smo izrednega plesalca, poznavalca zgodovine, neverjetni gledališki talent in veliko drugih. Med odmori smo se poglabljali z zaposlenimi v strukturi, ki so nam povedali svojo zgodbo.

Mislim, da smo se vsi vrnili srečni iz kompleksov, čeprav ni bilo vedno lahko; imeli smo trenutke, ko smo se ustavili in razmišljali, kajti v takih okoliščinah vsi ne utegnejo ostati nasmejani.

Pred koncem služenja smo imeli v glavnem objektu dragocen trenutek praznovanja, ko smo se lahko dostojno poslovili od novih prijateljev; nekateri so zapustili center Nuova Idea s pisano zapestnico na ruti, drugim je ostal papirnat spomin v obliki baročnega ljubezenskega pisma. Po gostiji na odprtem, plesu in igri smo se vrnili na sedež in se pripravili na naslednji izziv, hike po skupinah in dvojicah. Šli smo na pot brez denarja in hrane. Cilj je bilo bližnje naselje, kjer smo morali najti prenočišče do naslednjega jutra, ko nas je čakala pot do Padove. Vsaka skupina se je srečala s plemenitim gostoljubjem prebivalcev nekdanje Serenissime, ki so nam poleg prenočišča in večerje priskrbeli tudi varen prihod do naslednjega cilja: železniška postaja mesta Padove, kjer smo stopili na vlak proti Benetkam. V prestolnici Veneta smo v urejenem mimohodu po uličicah prišli do beneškega skavtskega sedeža. V zlatu Benetk smo si privoščili sladoled, ogled judovske četrti, odlično kavo in trenutek turistične klasike – sliko na Trgu sv. Marka. Prestolnico srednjeveškega trgovanja bomo vsi nosili v srcu predvsem zaradi nepozabnega bdenja, duhovnega trenutka, ko smo na drugačen način prikazali nauke, čustva in spomine o služenju.

Svoja nelagodja poznamo vsi; ko greš v višje nadstropje in pozabiš, kaj si prišel iskat.Meni se je npr. prikazal velik izziv v opisovanju letošnje skavtske pustolovščine.Iz možganskih arhivov navadno lahko vlečemo paradigmo opisov narave in obujanja spominov tabornega ognja prejšnjih taborov, a letos ne; težko je opisati vse tiste trenutke in nerealno glasbo čustev, ki se ti zavrti, ko služiš. Osem dni smo skupaj govorili na dolgo o družbi, ko bi morali mogoče spregovoriti o glavnem gibalu te nenavadne avanture; mislim na intuicijo, nadpovprečno zmožnost voditeljev, ki so v neverjetnih situacijah dobili hitro rešitev; na angažiranost skupine, ki se ni vdala tudi v največji zadregi.

Hočem reči, da se od tabora poslavljamo ne veseli in niti žalostni; zapuščamo osem dni ravnovesja med popolno paniko in brezhibno organizacijo. Na eni strani tek za vlakom, ki spominja na Cankarjev “Klanec”, na drugi urejeni dokumenti za služenje v centru.

Tabor smo uradno sklenili na domači železniški postaji v Gorici, od katere smo odšli vsak po svoji poti, kot rokavski preliv reke. Posebno se zahvaljujem vsem usmiljenim zunanjim soigralcem, ki so nam priskočili na pomoč s streho, pijačo, molitvijo in nasvetom. Srečno pot!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme