Neobičajen vodnik po Goricah
Gorica – Nova Gorica: Povezani mesti
Mala dvorana Kulturnega doma v Gorici je bila 3. maja 2024 premajhna za vse ljudi, ki so se pod večer želeli udeležiti krstne predstavitve slovenske in italijanske knjige “Gorica – Nova Gorica: Povezani mesti” oz. “Gorizia – Nova Gorica: due città in una” novinarja, teologa in družbeno aktivnega publicista Andree Bellaviteja, ki je izšla v sozaložništvu slovenske in italijanske založbe. Knjiga bo del uradnega programa GO!2025 in je izšla pod pokroviteljstvom GO!2025 ter s podporo Transmedie. Uvodno misel slovenski izdaji je napisala pisteljica Anja Mugerli, italijanski pa pistelj Angelo Floramo.
Predsednik KD Igor Komel je s ponosom in zadovoljstvom pozdravil avtorja, “prijatelja Kulturnega doma” in odličnega poznavalca našega mesta, ter številne navzoče, med katerimi je bila tudi senatorka Tatjana Rojc. “Vsakdo vidi Gorico na svoj način. Bistvo knjige pa je, da imaš pri branju občutek, da avtor in prevajalka imata rada to mesto, ga ljubita,” je dejal Komel. V imenu Založništva tržaškega tiska je Petra Mezinec povedala, da pri tržaški založbi gradijo mostove med avtorji in bralci, jeziki in kulturami: “Verjamemo, da smo s tem vodnikom zgradili trden most.” V imenu založbe Ediciclo Editore pa je Vittorio Anastasia poudaril, da pri Bellaviteju ceni posebno občutljivost za pripovedovanje o krajih. To ni običajni vodnik, temveč prava pripoved, ki prek osem krajših, a pestrih itinerarijev vodi v odkrivanje somestja – najbolje peš ali s kolesom – kot mozaika arhitekture, okusov, zvokov in barv skozi oči domačinov. Direktorica EZTS Gorica Romina Kocina je kot Goričanka ugotovila, da Gorice pravzaprav ne pozna. Z vodnikom v rokah je odkrila veliko stvari, za katere sploh ni vedela. “Zdaj se čutim malo bolj Goričanko.” Vodnik je zato primeren v prvi vrsti za občane, nato pa še za turiste. Bellavite je med drugim povedal, da je knjiga izraz ljubezni do Goriške, ki ga je sprejela, ko se je pri osmih letih preselil iz Verone. To je “izredna zemlja zaradi svoje izvirnosti in specifičnosti”, “zaradi enotnosti v raznolikosti”. S knjigo je želel dati svoj prispevek Evropski prestolnici kulture, poudariti, da se ljudje v tem prostoru ne čutijo več prebivalce Gorice ali Nove Gorice, temveč prebivalce dveh Goric kot enotnega pojma. “Lepo bi bilo, da bi se opredeljevali za ‘prebivalce Goric’.” EPK ni le čast, temveč velika odgovornost za vsakega občana tega prostora. EPK bi lahko bila tudi “prestolnica miru in sprejemanja”: v tem pluralnem somestju naj se vsakdo počuti sprejetega. Knjiga je sad spoznanj in sodelovanja v paru: s prevajalko in partnerico Pio Lešnik je Bellavite iskal način, da bi v sintezi izrazil njun – moški in ženski – pogled na Gorici. Cilj knjige “ni ogled spomenikov, temveč srečanje z ljudmi”. Tudi Pia Lešnik je spregovorila o nastanku knjige, o skupnem spoznavanju Goric in njenih prebivalcev, “to sva počela kot dva radovedna otroka”. Časnikar Marko Marinčič je podčrtal, da “dogodek zaznamuje prav dvojina: dve mesti, dve kulturi, dva jezika, dva založnika, dve knjigi.” Kot pravi Floramo, je knjiga “tihotapca sanj, idej in utopij” vabilo, da bi prestopali in presegali meje in omejitve, da bi se s svojimi močnimi identitetami odpirali drugim in drugačnim. Goričani in Novogoričani kot “počasni popotniki”, peš ali s kolesom, lahko še veliko odkrijemo in spoznamo o sebi in sosedih.
