Nemoč besede
Beseda je sredstvo naše komunikacije, predstavlja stik s svetom in z ljudmi, tudi stik z Bogom, čeprav je ta še veliko globlji in celovitejši. Govoriti pomeni živeti, se odpirati drugim, jih bogatiti in se bogatiti, osmišljati. Seveda je za besedo pomemben tudi molk, da more zrasti v svoji jasnosti in pomenu, se prečisti in dobi resnično moč. Kjer ni molka, tudi besede švigajo sem in tja ter marsikdaj režejo, ubijajo, lahko pa postanejo povsem neobčutene, besede brez zanimanja, zgolj besede.
Najmočnejša oblika besede in govora je krik, ki je izraz bivanjske bolečine. V njem zavibrira vse človeško bitje in kliče pomoč, bližino, sozvočje. Zato je tudi Kristusov krik na križu najbolj jasno razodetje Božje ljubezni do človeštva, da bi se odprli njegovi žrtvi za nas in stopili vanjo. Kriki so sestavni del življenja, nekateri nemo kričijo in zaman iščejo sočutja, bližine, odprtosti. Za seboj puščajo rane, neizrečenost in razočaranje, pa tudi novo ljubezen in upanje. Zlasti v mlajših generacijah je vse manj povezovanja človeške bolečine z Božjo bolečino in ljubeznijo, namesto tega nastopi potlačenje, nekateri veliko govorijo, iščejo ropot, ne manjka pa tudi resignacije in brezupa. V vsem tem se težko pokaže prava beseda in njen nagovor. Marsikdo se je tudi izogiba in ostaja v izolaciji svojih besed in pogledov.
Obstaja tudi posebno stanje, ko beseda izgubi moč in ne more spregovoriti. Morda je bila prej zelo dejavna, pomagala, svetovala, dvigala, tolažila, razveseljevala. Potem pa je bila zatolčena, da ji je bilo prepovedano govoriti, razkrivati resnico, izražati sebe, svoje najlepše trenutke, žalost in bolečine, upe in dvome. Ljudi je strah besede, še posebno, če je povezana z Besedo in razločuje med temo in svetlobo, med življenjem in smrtjo ter kliče k izhodu.
Poleg tega zatrtja besede, da ne more in ne sme govoriti, za kar poskrbijo ljudje s svojo formalno ali neformalno močjo in kar delajo tudi mediji ter civilna družba in ideologije, smo tudi priče molku besede, ki nastopi potem, ko je beseda izgubila svojo povezavo z življenjem. Ko je bila napolnjena s praznino ideologije, predsodki in brez povezave z življenjem, je izzvala svoje nasprotje in ljudje je ne želijo več poslušati. Ko besede tako izgubijo svojo moč, ne morejo drugače govoriti z življenjem. Šele po dolgem času pričevanja in poslušanja se lahko zopet pojavi beseda in je sprejeta v vsej njeni resničnosti. Vmes pa je potrebno veliko boja in trpljenja, zvestobe, naklonjenosti in potrpljenja. Marsikdo omaga na tej poti. Tu nam prihaja naproti učlovečena Božja Beseda. Potem ko smo jo ljudje zatolkli, je sprejela tišino smrti in groba, da je mogla biti ponovno potegnjena v življenje in je vzpostavila nezlomljivo velikonočno komunikacijo. Življenje krščenih kristjanov dobi moč za neprestano vstopanje v ta dialog in odločanje za uresničenje Besede.
Primož Krečič
(iz priloge Bodi človek!, 27.9.2012)
Stik s svetom in z ljudmi
