Nelagodje
Epidemiološka slika se izboljšuje …
Vsi se veselimo, da se epidemiološke razmere počasi izboljšujejo in da se posledično rahljajo omejevalni protikoronski ukrepi. Na odprtem ni več potrebno nositi mask, odprli so celo diskoteke … Počasi se le vračamo na pot normalnosti. Počasi. Saj je Italija po smrtnosti v evropskem vrhu: v prejšnjem mesecu je zaradi covida umrlo skoraj deset tisoč oseb – ena vas na dan. Samo po sebi se postavlja vprašanje, kako je to možno, ko pa je cepljenih nad 90% državljanov in ko omikron ni tako agresiven in smrtonosen kot prejšnji sevi. Ta je sicer samo ena od zagonetk …
Dosti bolj jasno je, da je virus zrahljal tudi medčloveške odnose. Nelagodno mi je, ko ugotavljam, da marsikoga že dolgo ne vidim, ker ga je strah priklenil na dom. Še bolj nelagodno, ko berem, da se osnovnošolci sploh več ne spominjajo časov pred pandemijo in so prepričani, da so masko vedno nosili. Virus je zanetil razdore na ulici, med znanci in prijatelji, na delovnih mestih in celo v družinah. Ob vstopu v nekatere trgovine, ko gremo v kavarno, na prireditve ali še marsikam, nas sprašujejo po zeleni “prepustnici”, ki jo eni imajo, drugi pa ne. Eni in drugi so se pred covidom lahko tudi odlično razumeli, zdaj pa se zmerjajo z ovcami in volkovi. Najhujše pa je, da se drugi čutijo diskriminirane. Tega je kar veliko in to je hudo, ne more nas puščati ravnodušnih, pa če smo na eni ali drugi strani. Hudo mi je, ko mi ljudje, ki se iz osebnega prepričanja niso cepili, pripovedujejo, da se čutijo preganjane in da zato gledajo v prihodnost z zaskrbljenostjo. Prav tako mi je hudo, ko srečam prijatelje, ki so – ali v kratkem bodo – ob službo, ker pač ostajajo zvesti svojim načelom. So taki ukrepi spričo visoke precepljenosti in vedno boljše epidemiološke slike še utemeljeni?
Dejstvo je, da v takem svetu in v tem času vsi skupaj težje živimo kot pred nekaj leti, predvsem če dajemo več teže strahu in idejam kot pa zdravi pameti in človečnosti.
