Kultura

Neko noč, ko je v mestu snežilo

Neko noč, ko je v mestu snežilo

Piše Majda Artač Sturman: Poezija Katarine Minatti

Ob zgornjem naslovu bi verjetno marsikdo najprej pomislil na romaneskni tekst, gre pa za pesniško zbirko, katere naslov – tako se mi zdi – lepo opomenjuje izbor pesnice Katarine Minatti, sicer prevajalke, profesorice slovenščine in angleščine, ki je zaposlena kot lektorica na RTV Slovenija. V šestih nenaslovljenih razdelkih se pred nami nizajo pesniške slike, freske, odigravajo se zgodbe, usipajo se poetični drobci s hudomušno zaokroženo narativno noto – vendar gre za pretanjeno osebnoizpovedno poezijo, izpisano z občutljivostjo ženske, akterke lastnega življenja, zmožne izstopa iz vsakodnevnega predvidljivega toka in sposobne (samo)opazovanja ter poglabljanja, a predvsem čudenja ob lepoti malih in velikih stvari. Razpon objavljenih pesmi odraža zapisanost besedi in ljubezen do literarne govorice: za ustvarjalko je značilno sprehajanje od drobnih utrinkov, barvitih pesniških pejsažev in zgoščenih besednih iger do življenjskih refleksij ter otožnih, pravljično ali fantastično obarvanih sodobnih balad in romanc.

Lirski subjekt se najpogosteje prikazuje in opazuje skozi lečo prvoosebnih glagolskih oblik, v okoliščinah, ki jih povedno razkriva naslov: to je v najrazličnejših legah nočnih in snežnih odtenkov, v časovnem loku od magičnosti temnejše polovice dneva (mraka, večera in noči) do bele svetlobe (dneva, snega in luči). V to očarljivo vzdušje kot tudi v intimni dogajalni prostor nas uvaja podoba praznično osvetljenega mestnega jedra, kot ga lahko vidimo skozi fotografski objektiv, zamegljen od snežink. Na platnici, ki jo je v sozvočju z vsebinsko naravnanostjo poezije opremil in oblikoval Kazimir Rapoša, se pojavlja v siju vijoličnih, sinjih in temnejših odtenkov. Knjiga Neko noč, ko je v mestu snežilo (Društvo Knjižna zadruga v Ljubljani, 2007) se s spremno besedo Andreja Arka na zavihku platnic predstavlja kot (likovno)estetska in (literarno)umetniška igra svetlobe in teme noči.

Branje pesniške zbirke sem doživela kot sprehod po pesniških pokrajinah, ki se zdaj v urbanem okolju mokrih ulic, praznih cest, avtobusne postaje in izložb ogrinjajo v temni plašč noči, sna in sanj v pričakovanju zore in v nabiranju moči, spet drugič se odevajo v domišljijske obrise verzov, v katerih beremo o Sneguljčici, Rdeči kapici, vili, princesi, kraljici gozda, a tudi (bolj neobičajno) o prestolonaslednici in baronici.

Toda noč ni samo temna: »Stopnice/ se zableščijo v temi / Dotaknem se zidu/ za svojim hrbtom/ Za oknom na koncu hodnika/ zasveti polarni sij«.

Doživljanje narave v drugem sklopu je orisano s pravljično žlahtnostjo ali z namigi na predmetnost s pogosto rabo poosebitve (»Dež/ vdira skozi kuhinjska okna/ in dviga pokrovke z loncev.«). Pesnica estetsko uživa v (fizični in duhovni) lepoti, poleg običajno uporabljenih barv, zlasti bele kot sneg, sega po toplih barvah, kot sta rumena in oranžna, za katero lahko rečem, da je v poeziji manj običajna. V tretjem sklopu, uglašenem na ljubezensko tematiko, tako piše: »Pojiš me/ bledo oranžni cvet/ katerega nežne liste/ je nekoč posrebril/ lesk divjega vetra«, nadvse originalno pa zvenijo verzi: »Stopala imaš/ gostoljubno rumena/ kakor kalužnice/ okoli ribnika.// Dlani imaš/ nežno rumene,/ voljne kot mehko,/ mazavo maslo.// Obraz imaš/ ognjevito rumen/ kot Sonce, ko pleše/ okoli Zemlje.// Predvsem pa imaš trdo/ rumeno srce,/ ki se odbija/ kot žoga.«

Ko se pesnica odpoveduje ločilom, njena umetniška beseda zazveni v bogatem naboru retoričnih figur, jezikovnih stilemov in metafor. Izraz se presenetljivo zaokroži z aliteracijo, asonanco in rimo, v našo pozornost dregne paradoks (»Počakati bo treba,/ da večnost mine …«) ali oksimoron (nemi zvonovi), bralko in bralca pritegne izvirna poosebitev umetelne, ustvarjalne noči in navdihujočih zvezd: » Nežne, prosojne roke noči/ rišejo črne kroje./ …/ Tanki svetli prsti zvezd/ šivajo mehko blago.«

V drugem delu zbirke je poleg daljših, mestoma epsko naravnanih pesmi opaziti težnjo h kratkosti in zgoščenosti, tudi v duhu življenjskih opažanj in nekakšnih ezopovskih maksim. Četrti sklop prinaša več pesmi, usmerjenih v besedno igrivost ali razgrajevanje pomenov (npr. »Črna večerna obleka./ Črna obleka večerna./ Večerna črna obleka.«), to pa se, kot že rečeno, ujame v duhovitost rime in igrivo glasovno slikanje konzonantov: »in oprode oprodi oproda/ sredi proda/ čistijo oklepe sluzi/ lužijo/ služijo/ jušni beluši/ jih drgnejo/ in si luščijo bledo polt/ in se loščijo/ v tej mlačni luži«. Ta pesniški postopek dojemam kot iskanje harmonije, skladnosti v razklanem in problematičnem svetu, o katerem govori tudi prozaično in dialoško zasukana daljša pesem o sobivanju v stanovanjskem bloku (sama predstavlja peti razdelek), kjer je – kot v tekoči sodobni družbi – navsezadnje vse relativno, saj se zaključi z verzoma »in vaš strop so zame še vedno/ moja tla.« Besede pa je mogoče razumeti tudi kot pogumno zavzemanje za pravico do svobodnega bivanja.

V pesmih zadnjih razdelkov odigrava prav posebno vlogo pisana »menažerija« (naj naštejem nekaj literarno »manj izpostavljenih« živali – od žirafe, netopirja, ose, pikapolonice in podlasice do komarja, rakca in piranhe), tudi jež je lahko metafora manj prijazne noči.

Noč je jež

z razbeljenimi bodicami

in vročo črno kožo.

 V sklepnih akordih bogate zbirke Katarine Minatti je čutiti hvaležnost za lepoto in smiselnost življenja. In zato kljub začetnim verzom zadnje pesmi (»Nič več nimam povedati./ Ta nič/prhuta pred mano/ kot velik zelen ptič.«) verjamem, da ima pesnica v svoji poetični miznici še veliko verzov, ki čakajo na pravi trenutek, da se obrušeni in zglajeni predstavijo bralstvu, željnemu poezije.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

22.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!