Nekaj tako naravnega, kot je to …

Kaj praznujemo decembra, ko gledamo osvetljene mestne ulice? Zakaj so decembrski prazniki tako priljubljeni? Morda, ker je to stvar tradicije… Vendar, kar diši po tradiciji, nas spominja na muzej in zastarelost, mi pa z najnovejšim pametnim telefonom zremo v prihodnost. Kupujemo utripajočo kitajsko plastiko, da bi si “pričarali” praznično srečo v hiši. Pozabimo pa na naravo, ki v zimskih dneh nosi posebno sporočilo.
Pozimi so dnevi kratki, dalj časa preživljamo v hiši, radi smo v družbi dobrih ljudi in ob mizi, polni dobrot. Zunanja znamenja nas povezujejo z našim notranjim razpoloženjem, obenem pa nas tolažijo in opogumljajo. Narava se umirja in počiva. Zimski mraz skušamo pregnati s toplino odnosov, bližino družine, sorodnikov in prijateljev. Če smo daleč od doma, se nam nehote prikrade spomin na vonj po praznikih iz otroških let, ko smo morda kot otroci opazovali starše ali stare starše pri gospodinjskih opravilih ali ko smo šli na obisk h kakšni starejši teti…
K temu zimsko-prazničnemu ozračju prispevajo poseben okvir tudi krščanske navade, tradicija, ki so sicer versko obarvane, ampak povsem preprosto izhajajo iz našega vsakdana. In naš vsakdan se iz njih napaja in dobiva novo vsebino.
K verski tradiciji dodajmo še narodno, tisto, ki jo poznamo samo mi. Slovenci poznamo številne praznične navade in šege, ki nam pomagajo praznovati božične praznike: prihod svetega Miklavža, adventni venec, zornice, kajenje hiše, izdelovanje jaslic in obdarovanje najbližjih. Sem sodijo tudi voščila z dobrimi željami, ki v digitalni dobi so neizogibno poslana po pametnih telefonih. Zagotovo pa se najdejo še tiste malce nostalgične duše, ki si vzamejo čas in voščila v papirnati obliki pošljejo z znamko po navadni pošti. Potem so tukaj še tradicionalne kulinarične dobrote, brez katerih bi bili prazniki – in naši trebuščki – resnično prazni in pusti.
Naša mesta so že konec meseca novembra okrašena z lučkami, trgovski centri nas privabljajo z akcijami in vsesplošna mrzlica nam želi vsiliti “ideologijo sreče”. Da, vsi si želimo biti srečni in veseli, toda ta občutja so le nekakšen stranski produkt našega ravnanja. Mislim, da od samega gledanja lučk, mestnih okraskov, stojnic s kuhanim vinom in mrzlih zimskih večerov smo bolj malo srečni. Če nas narava vendar vabi k miru in počitku, če so naši predniki generacije in generacije upoštevali določene cikle in zakonitosti, zakaj nas torej okolica sili v glasno in skoraj noro praznovanje? Praznovanje česa: dejstva, da je december, ali mraza ali lučk, ki so postavljene v čast komu?
Adventno pričakovanje nas usmerja v pripravo na Jezusovo rojstvo, resnični zgodovinski trenutek, ki je za vedno spremenil zgodovino človeštva. K temu smo dodali nekaj “tradicije”, to so običaji in krajevne navade, z namenom, da bi lažje praznovali to vsebino.
Brez tradicije ne moremo zreti in načrtovati prihodnosti, kakor drevo brez korenin ne more poganjati bujne in mlade zelene krošnje. Preteklost nam ponuja številne odgovore in rešitve na sodobne izzive, s katerimi se soočamo, le ustaviti se moramo in pravilno ovrednotiti preteklost. Narava s svojo bogato simboliko in ustaljenim ritmom nam pomaga, da lahko najbolje doživimo praznike; vera pa jim daje vsebino, zaradi česar sploh imamo kaj praznovati.
In čeprav v teh dneh polnimo prtljažnike svojih avtov ter domove s kitajsko plastiko vseh vrst in barvnih odtenkov, ne smemo pozabiti na dva ključna vidika: da je bistvo praznovanja toplina odnosov in da je božična skrivnost nekaj tako naravnega, kot je to vera.

Piše: Aljoša Vodopivec / Kaj sploh praznujemo?

Preberi tudi

Družina,  prva točka v politiki

Bodi človek

Gospod, prebudi se, kaj spiš?

Bodi človek

Razmišljanje ob epidemiji covida-19

Bodi človek

Skrivnostna privlačnost zla

Bodi človek

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme