Nekaj malega o jeziku

Med stvarmi, ki me pri tem, da moram med svojim bivanjem v Španiji ostajati zaprta v stanovanju, najbolj motijo, je gotovo to, da zamujam priložnosti, da bi izboljšala svoje znanje lokalnega jezika.
Že prve dni svojega bivanja v Španiji sem spoznala, da bo za sporazumevanje veliko bolj ključno moje znanje španščine kot pa angleščine. Pred začetkom izmenjave sem pričakovala, da bo vsaj na dogodkih, namenjenih mednarodnim študentom, pogovorni jezik angleščina, a ni bilo tako – vse je potekalo samo v španščini. Zato sem bila konec januarja hvaležna za vsako minuto, ki sem jo v preteklem letu namenila učenju tega jezika; za vsako uro tečaja, vsako epizodo španskih nadaljevank, ki sem si jo utegnila pogledati.
Seveda mi je pri sporazumevanju neskončno pomagalo tudi dobro znanje italijanščine; a brez vsakršnega predznanja bi se španščine naučila pasivno, zelo težko pa bi se pripravila do tega, da bi koga nagovorila v tem jeziku.
Na začetku mi je šla španščina zelo težko z jezika; ko sem se pogovarjala z domačini, sem vsaj razumela, kaj mi govorijo (kljub temu, da Andaluzijci radi pogoltnejo končnice besed), čeprav jim nisem vedno znala odgovoriti. Toda večina špansko govorečih ljudi, s katerimi sem stopila v stik, so bili južnoameriški študentje. Zato sem kaj kmalu na lastni koži spoznala, da je španščina veliko več od tiste “standardne”, madridske različice, ki sem se je učila na tečaju.
Na prvem spoznavnem večeru, ki sem se ga udeležila, sem se zapletla v pogovor s Čilencem. Prijazno se mi je predstavil, me povprašal, od kod sem, kaj študiram … Razen pričakovanega zapleta, ko sva morala razčistiti, kje in kaj pravzaprav je Slovenija, sem se kljub revnemu besedišču znašla, ne da bi mi zmanjkalo španskih besed. Mogoče sem se celo predobro znašla, saj je moj sogovornik nadaljeval pogovor, ne da bi slutil, da sem jaz že izčrpala večino svojega španskega znanja in da komaj zmorem slediti, o čem sploh govori. Ko sem ga ustavila in ga opozorila, da se jezika šele učim in se mi bo torej moral prilagoditi, je skomignil z rameni, češ, ni problema, bom pač govoril malo počasneje. Sčasoma sem ugotovila, da je to običajna reakcija španskih govorcev: nihče se ni še nehal pogovarjati z mano zaradi jezikovne prepreke. Tudi omenjeni Čilenec, moj prvi južnoameriški sogovornik, se je potrudil in še enkrat ponovil to, za kar sem ga prosila – prav tako hitro in nerazumljivo kot prvič. Sčasoma sem ugotovila, da je tudi to običajno.
Čeprav je težko oceniti lasten napredek v znanju jezika, si upam trditi, da sem se v prvih nekaj tednih po prihodu v Španijo naučila več kot na celoletnem tečaju v Ljubljani. Veliko maternih govorcev španščine namreč ne govori tujih jezikov, kar je za tiste, ki se hočemo naučiti njihovega jezika, velika prednost in gotovo eden od razlogov, da tako hitro napredujemo.
Enojezičnost lahko vodi tudi do zabavnih anekdot. Pred nekaj tedni smo na postaji podzemne železnice spregledali napis, da nezaposleni ne smejo uporabljati dvigala; prijatelj iz Kolumbije je ob tem prekršku le skomignil z rameni in rekel, da se bomo v primeru, da nas kdo ustavi, delali, da ne razumemo špansko. To je mene in prijateljico iz Avstrije spravilo v smeh: z razliko od naju, ki bi ta načrt lahko speljali, bi se on v najboljšem primeru lahko delal, da je nem, saj ne govori nobenega tujega jezika.
Zdaj, v obdobju karantene, se je situacija nekoliko spremenila: za vadbo španščine se moram spet bolj zanašati na televizijske serije – še dobro, da je prejšnji teden izšla nova sezona priljubljene španske nadaljevanke Casa de papel. V stanovanju imam sicer še vedno možnost pogovora z materno govorko, saj je moja sostanovalka iz Kolumbije; težava je le v tem, da si ona želi izboljšati svojo angleščino, zaradi česar večina pogovorov poteka v tem jeziku, kar gre tako meni kot tretjemu sostanovalcu precej na živce. Med pogovorom z omenjenim sostanovalcem, Italijanom, pa sem prišla do spoznanja, da včasih v italijanščino prenašam španske stavčne strukture. Kalkiranje oziroma mešanje jezikov – ki je seveda popolnoma naravno – me najbrž ne bi smelo tako razveseliti, a jaz ga jemljem kot pozitiven znak, da sem svoj najnovejši tuji jezik, španščino, dovolj uzavestila, da celo razmišljam v njem.
Piše Mojca Petaros / Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (5)

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme