Neizbrisna doživetja med gorami v tesnem stiku z božjim stvarstvom

Piše: Lenart Vogrič, Bistri gams

Člani goriškega in kraškega noviciata na potovalnem taboru

Med skavtskim letom se menimo, urejamo, debatiramo o duhovnosti in služimo. To pa zato, da bomo potem zares, kot pravi rek, vedno pripravljeni. “Vedno pripravljeni” se najbolje odraža na taboru; naj bo ta 10-dnevni odklop od civilizacije, kratka ekskurzija v naravo ali pestro tridnevje, kot je bil v našem primeru, tabor je višek skavtskega leta, obdobje veselja, tkanja spominov in kompetenc ter gradnje identitete in drugih imenitnih vrlin.

Avantura, kot jo je doživel podpisani s skupino ljudi neponovljivega značaja, se je začela v čaru doline Rezije, iz katere, kot je bilo povedano v Etnografskem muzeju, izhaja izredno bogata dediščina pravljic – tj. Zverinice iz Rezije – in glasbe, ki se popolnoma razlikuje od klasične glasbe, saj se igra po spominu, občutju in brez pravil; tako nastanejo melodije iz povsem osebne kombinacije okusov. Po daljši predstavitvi zgodovine Rezije so se pogumni člani kraškega in goriškega noviciata odpravili v dogodivščino med temne gozdove bukev in miši, s temi smo se intenzivno kosali, v iskanju skupnosti in svežega zraku, med žgočim poletjem. Po hribih je bilo lepo, spoznavali smo se med pogovorom in stalno varčevali z vodo, na katero smo bili zelo pozorni, kajti ni bilo pip ali izvirov. Pred kimavim soncem smo se končno postavili na jaso, kjer so bili naši šotori, torbe – z mojo je bil poseben križ, ker ni bila pravilne velikosti – in na makadamu smo jedli večerjo ter speljali čudovito animacijo a cappella, brez melodije, ker ni bilo kitare.

Vsekakor smo se imeli lepo med improviziranim tabornim ognjem, sledila mu je zelo začetniško izpeljana meditacija, ki je v nas pustila prav tako energijo kot prava. Pred spanjem smo si še zaželeli srečo in prijetno nadaljevanje. Prva noč je bila najbolj zahtevna s psihološkega vidika. Nočni trgovci sanj so nam prodali prazna doživetja, jahali so med zvezdami, po milem nebu, nad nami in na varnem, tako da nismo sploh zatisnili oči. Meni se poskus spanja ni uresničil zaradi glasne narave in živalic pod modro streho našega šotora, ki so bujno trkale na plastično podlago.

Po preživeti noči z mešanimi glasovi narave in večerne meditacije v glavi smo prvič med bela zrna kamnite stezice zasidrali gorilnik kot bi zabodli zastavo na novo odkrito področje. Pred drugim velikim pohodom smo zajtrkovali s tradicionalnim čajem in marmelado. Po dolgem gledališču živalskih zvokov in rastlin med vetrom smo se sprehodili skozi gozdove, mimo malega naselja pastirjev, tu smo se ustavili in pomalicali s suhim sadjem in prispeli do prvega cilja, turistične kmetije pri malgi Coot. Glava je že zdavnaj predelala mantre in gozd, kajti čas je bil za kosilo in med čustvi je poskakovala nagonska potreba po hrani. Lotili smo se kuhanja pašte s postavljanjem druge zastave-gorilnika; pred

vsemi smo pri turistični kmetiji z nekaj hrapavinami pripravili topel obrok s paradižnikom, odličnim španskim oljem in svežo skuto, ki so nam jo podarili lastniki kmetije. Kosili smo zelo počasi, z užitkom in spoštovanjem do lepot narave, svežine gorskih vetrov in živahnih teličkov. Uživanje je trajalo premalo časa, kot vsakokrat, saj smo s polnimi trebuhi zapustili pobočje mavričnih ljudi okoli treh, s soncem, ki se je skrivalo med oblaki. Zašli smo med visokogorje, tako visoko, da smo videli sneg, zdelo se mi je imenitno, kako sem poleti, julija, lahko v roko vzel ledeni sneg.

Ob gozdu smo imeli trenutek za duhovnost; voditelji so nam prebrali odlomek besedila za skavte, ki spodbuja posameznika, da se osredotoči na zvoke, površine in občutke, ki jih sreča po poti v gorah. Začela se je izkušnja, ko smo se sami odpravili, z enominutno razdaljo drug od drugega, na pot do končnega cilja: Casera Kanin tik pod vrhom mogočnega hriba. Počasi, med kamenjem in listi, se je vsak napojil naravnih dišav in barv in se napotil do prijetne hišice med pašniki in zimzelenimi smrekami.

Nato smo se vsi zbrali v krogu in debatirali o Bogu, družbi in sebi. Prišli smo do sklepa, da ima vsak skrite talente, ki jih lahko spozna s pomočjo bližnjega.

Po pogovoru je stekla tudi hribovska večerja s siri in salamo. Za taborni ogenj smo poskrbeli Bistri gams in Odkritosrčna puma ter publika, ki je sodelovala z bansi, ponavljajočimi se plesi, v katerih se vedno nekaj dogaja in spreminja.

Potovalni tabor kraškega in goriškega noviciata se je končal z družabnim večerom, kresnicami, zvezdnatim nebom, kjer je občutek skupnosti dosegel višek. Temu sta sledila tudi nočno bdenje s svetopisemsko zgodbo in jutranja liturgija, ki je zapečatila naše spomine. Pred odhodom iz Solbice, po dolgi vrnitvi v vas, smo še zadnjič uporabili naša goreča znamenja in skuhali couscous.

Enako kot pri liturgiji, tudi meni je všeč pustiti pečat, natisniti logotip v dela in, kot je spodbujal oratorij 2017, posredovati čustva, razmisleke in ideje.

Tabor je izkušnja polna energije, ki se prične v najrazličnejših okoliščinah, daleč od domačih, na katere se s časom privadiš in ki ti pomagajo, da uresničiš svoje želje; sistem skupnosti in prijateljstva se ustvari sam, ker si primoran biti ti, brez umetne identitete in značaja; ni treba se skrivati pred naravo in te ne more biti sram.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme