Negotovost sedanjih in prihodnjih dni

Piše: Jurij Paljk

Edina gotovost sedanjega časa, ki ga označuje pandemija, je negotovost. Nobenega duhovičenja ni v tej trditvi, samo okrog sebe moramo pogledati, se pogovarjati s sosedi, sopotniki, poslušati radio, brati časopise, gledati televizijo ali pa vse to skupaj početi na svetovnem spletu. Že res, da nas modri od nekdaj učijo, da moramo živeti sedanji trenutek, ker drugega, kot je ta, ki ga živimo, nimamo; preteklost je minila, prihodnosti pa še ni; a smo le ljudje, ki stremijo k sreči, (pre)večkrat nesrečni, ker ne znamo uživati in v polnosti živeti sedanjega časa. Virus covid-19 je dodobra zamajal temelje že itak krhke družbe, v kateri živimo, predvsem je pokazal, kako smo ranljivi. Po eni strani se je naša družba oddaljila od Boga in iskanja Božjega, Presežnega, po drugi strani pa zdaj ugotavlja, da tudi znanost, na katero prisega, ne zmore vsega “takoj in zdaj”. Če je papež Frančišek že v začetku pandemije poudaril, da lahko pridemo iz nje samo s skupnimi močmi, boljši ali slabši, ampak samo skupaj, ker smo na istem čolnu, je prav pandemija pokazala, da je med nami vse več takih, ki ozkogledno skrbijo samo zase, kot je tudi pokazala na nevzdržnost take družbe, ki prisega samo na denar. Iskanje dobička velikih farmacevtskih družb za vsako ceno, tudi takrat, ko gre za preživetje najbolj revnih, je samo vrh ledene gore. Nič novega torej, če vemo, da so bogati v času pandemije postali samo še bogatejši, revni pa še bolj revni. Pandemija nas je zaznamovala, nas spreminja, pa če se tega zavedamo ali ne. Vse, in ne samo najbolj ranljive. Tudi našo malo narodno skupnost v Italiji. Pred dnevi sem govoril z odgovornima naših kulturnih hramov na Goriškem, jasno sta oba povedala, da “se bo treba zelo potruditi, da bodo ljudje začeli spet prihajati” in še: “na novo bomo morali zasnovati naše delovanje, za vsakega posameznika se bomo morali potruditi!” Politiko današnjih dni pandemije označuje v Italiji predvsem to, da je daleč od ljudi, odločajo tisti, ki niso bili izvoljeni; sleherniki, volivci ne odločamo o ničemer, nekako po načelu: “Oblast brez ljudi. Ljudje brez oblasti.” Tisti, ki mislijo, da bo na prihodnjih volitvah tako, kot je bilo v “dobrih starih časih”, ko so nam ljudem z vrha odločali, kako in koga naj volimo, se bridko motijo.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme