Nedelja odraža jezikovno, kulturno, versko in identifikacijsko stanovitnost

POGOVOR Mateja Rihter

Katoliška Cerkev na Koroškem v Avstriji ima svoj časopis, ki ga prebiramo in cenimo tudi mi. Nedelja je sveže oblikovan tednik, ki ga urejuje skupina kolegov; vodi jih odgovorna urednica Mateja Rihter. Matejo poznamo že vrsto let in smo jo zato prosili za kratek pogovor v mesecu verskega tiska, kot smo nekoč še imenovali mesec januar, danes, žal, vse manj.

Draga Mateja, se pri vas še kdo spomni v mesecu januarju, da je to mesec verskega tiska?

Kako lepo, da se prav v mesecu verskega tiska na takšen način še posebej povežeta Novi glas in Nedelja. Žal pa drži, da mesec verskega tiska izgublja pomen oziroma ga ne obeležujemo več  tako kot nekoč. Veliko imamo tako imenovanih svetovnih dni, tednov in mesecev, tako ne pridejo več vsi do izraza. A meseca januarja goduje naš zavetnik, sv. Frančišek Saleški. Takrat se ponavadi zberemo v Ljubljani sodelavke in sodelavci verskih medijev, skupaj obhajamo sv. mašo, imamo predavanje in izmenjavo mnenj. To je zelo prijetno srečanje in hvaležna sem, da se spomnijo tudi nas, ki v slovenščini delujemo za mejo ali pred njo – odvisno od perspektive, s katere gledamo. Prav tako vsako leto na god sv. Frančiška Saleškega z zanimanjem pričakujem papeževo poslanico za svetovni dan sredstev javnega obveščanja.

Morda sem zastavil malce provokativno vprašanje, a vse bolj se zdi, da smo prvi časnikarji tisti, ki smo v tem času velikih sprememb na medijskem področju najbolj zmedeni. Po eni strani moramo iz tedna v teden pripravljati tiskano izdajo, istočasno pa moramo biti prisotni na svetovnem spletu s časopisom, sicer nas vsaj za mlade preprosto ni. Kaj meniš o tem?

V kakofoniji mnenj, ko je lahko vsaka uporabnica in vsak uporabnik družbenih omrežij tudi ustvarjalec le-teh, hitro pride do zmede. Časnikarji naj bi se v tej zmedi znašli in iz vseh informacij, ki jih dobimo nešteto, z dobrimi uredniškimi odločitvami postavljali v ospredje zgodbe, ki dajejo orientacijo in prinašajo smisel. Časovni pritisk je eden od vidikov našega dela. Čas po izidu številke je že čas pred izidom nove. Če v tem delu vidiš poslanstvo, lahko doživljaš tudi pristno veselje. Svetovni splet ob vsem tem vidim kot prednost. Nedelja je bila eden prvih cerkvenih medijev v Avstriji s svojo spletno stranjo. To seveda ne preseneča, saj je bil nekdanji glavni urednik Hanzi Tomažič računalniški strokovnjak in je hitro zaznal prednosti spletnih tehnologij.

Ima tudi tednik Nedelja probleme z novimi naročniki, kot jih imamo vsi? Predvsem mlajši ljudje se ne naročajo več na tiskano izdajo, ampak sledijo, če sledijo, le še na spletu, pa še to ne na spletnih straneh, ampak predvsem na socialnih omrežjih. Je tudi za vas tako?

Ravno danes smo dobili dve novi naročili. Vsako novo naročilo sprejmem z velikim veseljem. Seveda žal ni vsak dan tako. Starejši ljudje umirajo in velikokrat se nam zgodi, da njihovi otroci Nedeljo odjavijo v nemščini. Če ne znajo več jezika, potem kot slovenski časopis nimamo argumentov, naj ostanejo naše bralke in naši bralci. Prav zaradi tega posebno pozornost posvečamo temu, da pridobivamo nove naročnice in naročnike. Iskreno smo jih veseli. Na spletu in družbenih omrežjih objavimo le del člankov. Družbena omrežja ponujajo dobre možnosti, da se s prireditev po Koroškem javimo neposredno z videom. Poglobljene zgodbe pa imajo potem svoje mesto v tiskani izdaji. Kako lepo je videti Nedeljo, kje v hiši, ko pridem kam na intervju. Če ima svoje mesto v družini, potem jo vidijo tudi mladi in je večja možnost, da jo bodo sami naročili, ko bodo šli od doma. Pogosto pa starši podarijo naročnino mladim, ko odidejo v svet. Tako jim Nedelja teden za tednom prinaša občutek domačnosti.

Koga z Nedeljo sploh nagovarjate? Imate kak odziv od mlajših ljudi na vaše pisanje?

Z Nedeljo v prvi vrsti nagovarjamo koroške Slovenke in koroške Slovence ter vse Slovenke in Slovence, ne glede na to, kje živijo. Nedelja odraža jezikovno, kulturno, versko in identifikacijsko stanovitnost ter življenjsko voljo slovenske narodne skupnosti, saj je zgodovina Nedelje tudi nazoren primer za rast, pregon (leta 1941 so jo nacionalsocialisti prepovedali zaradi slovenskega jezika) in potem nov začetek ter prehod. V zadnjih dveh desetletjih se je preoblikovala iz tradicionalnega versko nabožnega časopisa v sodobni medij narodne skupnosti, ki se z izzivi časa sooča z obširnim kulturnim in lokalnim poročanjem, s prilogami in z družbenokritičnimi tedenskimi komentarji. Zelo veliko smo na terenu, med ljudmi v dvojezičnih farah po južnem Koroškem. Tam tudi pridemo v stik z bralkami in bralci ali pa z bodočimi bralkami in bralci. Ob osebnih srečanjih dobimo največ odzivov. Ti so večinoma pozitivni, vedno pa sem vesela konstruktivne kritike ali kakšne ideje.

Nedavno sem prebral preverjene in verodostojne podatke o padanju števila naročnikov za vse tiskane medije v Italiji. Gre za pravo katastrofo, saj se zdi, da bomo v nekaj letih lahko brali samo še na svetovnem spletu. Je tudi pri vas tako? Kako pa je širše v Avstriji in nemško govorečem delu sveta?

Kljub temu da se z raznimi akcijami trudimo za pridobivanje novih naročnic in naročnikov in da smo pri tem dokaj uspešni, skupna številka upada. Vsako leto se srečamo s kolegi in kolegicami vseh avstrijskih cerkvenih časopisov – v Avstriji ima vsaka škofija svoj cerkveni tednik – in ta tema je vedno na dnevnem redu, saj se povsod soočamo s podobnimi izzivi. A optimizma nam ne zmanjka. V naše delo je vloženega toliko truda, srčnosti, imamo toliko povezav z ljudmi in nenazadnje s svojim delom prinašamo veselo oznanilo, zgodbe, ki dajejo upanje, in odpiramo v ljubečo Božjo bližino – vse to bo postalo še bolj pomembno. Želim si, da ne zapademo v pesimizem, seveda pa pretiramo optimistični tudi ne smemo biti. Ostati moramo čuječi in odprti za znamenja časa. 

Svet se spreminja, družba in mi tudi, vse bolj smo odvisni od digitalnega sveta, spreminjamo se tudi mi. Kako v tem svetu in v tej družbi nagovarjati z vsebinami evangelija, če pa vidimo, da se vse več ljudi odvrača od Cerkve?

Cerkveni časopis naj ima tudi možnost, da pove kaj kritičnega na račun Cerkve. Ni nujno, da je apologet Cerkve. To srečo imamo. Vedno znova delamo intervjuje ali ankete z mladimi, ki kritiko na račun cerkvenih odločitev povejo neposredno in zelo jasno. To moramo slišati in zaznati za nadaljnje delovanje. V Avstriji v začetku leta objavijo statistiko, koliko ljudi je še včlanjenih v Cerkev. Tudi tukaj številke padajo. Pastoralni teolog Paul Zulehner je to dobro analiziral. Pravi, da je bila vera nekoč “usoda”, danes pa je odločitev. Zato mora biti religija privlačna, da bi jo sprejeli. “Cerkev je zato postavljena pred veliko nalogo, da ljudem pokaže, da je evangelij lahko pomemben za njihovo življenje,” je dejal Zulehner, ki tudi sam posebno pozornost posveča mladim. Po njegovem mnenju bo za Cerkev odločilno to, ali bo lahko pokazala ljudem, da bodo njene vsebine obogatile njihova življenja. Dotaknil se je vprašanja žensk in pretiranega klerikalizma. Vse to je pomembna tema sinodalnega procesa, ki ga je sprožil papež Frančišek.

Tudi pri Nedelji namenjate veliko skrb slovenskemu jeziku. Vam naročnice in naročniki sledijo pri tem? Kaj pa mladi?

Milost je, da lahko v Avstriji izdajamo cerkveni časopis v slovenščini. Naša krško-celovška škofija je bila ena prvih institucij, ki je na Koroškem zaznala in krepila pomen slovenščine kot maternega jezika. Lansko leto smo obhajali 50-letnico škofijske sinode, kjer je bil sprejet dokument o sožitju nemške in slovenske narodne skupnosti. To je bilo v času, ko je bila družba zelo naperjena proti dvojezičnosti. Krška škofija ima 69 dvojezičnih župnij, kjer ima slovenščina svoje mesto – nekje bolj, nekje manj. Res je, slovenski jezik je naša srčna zadeva, tako knjižna varianta kot tudi narečja. Imamo dve jezikovni rubriki, ena je “Po domače” z narečnimi izrazi, v drugi pa dr. Vrbinc piše o slovenščini za vsak dan. Obe sta med najbolj branimi, tudi med mladimi. Razveseljivo dejstvo je, da se mladi čedalje bolj spet zanimajo za narečja, ki so na Koroškem zelo bogata. Všeč mi je misel, ki pravi, da je narečje naročje jezika.

Mateja, predstavi nam  uredništvo in povej še kaj o sodelavcih.

Delo pri časopisu je vedno timsko delo. Vincenc Gotthardt je dolgoletni urednik Nedelje, ki ima velik čut za domače ljudi. Predvsem rad išče tiste, ki niso v središču pozornosti. Mnogim mladim umetnikom je v Nedelji omogočil prvo objavo, jim dal prvo priložnost in potrebno samozavest. Poleg tega, da odlično piše, je tudi odličen fotograf, zna ujeti trenutke. Prihaja iz Ziljske doline, zdaj z družino živi v Celovcu. Rad tudi slika, imel je že nekaj svojih razstav. Narisal je vse župnijske cerkve naše škofije in jih izdal v knjigi Sacra Carinthia. Vsi, ki spremljate literaturo, ste zagotovo že slišali zanj. S svojim romanom Na drugem koncu sveta, ki ga je izdal pri Mohorjevi družbi v Celovcu, je bil leta 2021 med petimi nominiranci za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Lansko leto je osvojil nagrado lastovka za najboljšo kratko zgodbo. Natečaj razpisuje Radio ARS in podelitev na Ljubljanskem gradu je bila zelo slovesna. Vincenc si je zaslužil, da pride v središče pozornosti s svojimi besedami in slikami. Gabi Frank je učiteljica slovenščine in naša lektorica ter skrbi za otroško stran v Nedelji. Alexandra Praster je veroučiteljica, kar dobro prepleta tudi z delom pri Nedelji. Rada obiskuje ljudi in prireditve ter piše o njih. Tudi ona prihaja iz Ziljske doline, zdaj pa s hčerkama živi v Celovcu. Lepo je, da imamo v uredniškem timu dva Ziljana, saj je Nedelja leta 1926 nastala prav v Borljah v Ziljski dolini.

Imate v uredništvu Nedelje za prihodnost kake nove načrte?

Načrtov ne zmanjka. Seznam idej je dolg in hvala Bogu se vedno dopolnjuje. Več kot si med ljudmi, več je idej, to se mi zdi neverjetno lepo. Počasi se že oziramo k svoji stoletnici leta 2026, ki jo želimo praznovati v hvaležnosti Bogu ter z bralkami in bralci.

Ker vam in ti sledimo, lahko zapišemo, da imate radi papeža Frančiška. Nam lahko zaupaš, kaj je pri njem tisto, kar te najbolj nagovarja?

Res je, papež Frančišek me nagovarja s tem, da odpira vrata Cerkve za vse in v središče potavlja Božje usmiljenje. Če je Cerkev včasih strogo določala, kaj je prav in kaj ne, se zdaj približa človeku in mu želi biti blizu v realni življenjski situaciji. Pot papeža Frančiška je blizu tudi našemu škofu, na katerega smo zelo ponosni. Jože Marketz prihaja iz slovenske narodne skupnosti, včasih je bil celo izdajatelj Nedelje, pa direktor koroške Caritas. Zna se približati ljudem in jim prinašati Boga, ki je ljubezen, kot pravi njegovo škofovsko geslo. Tudi svoje delo pri časopisu bi najlažje opisala z mislijo, ki sem jo prebrala prav v poslanici papeža Frančiška za svetovni dan medijev 2021: “Z začudenjem odpri oči temu, kar boš videl, in pusti, da se tvoje roke napolnijo s svežino življenja, da se bodo drugi, ko te bodo brali, lahko dotaknili utripajočega čudeža življenja.”

Ob koncu pogovora želimo tebi, uredništvu in vašim bralkam in bralcem Božjega blagoslova in vse dobro, lepo v novem letu!

Hvala – iz srca želim enako tudi vam. Da bi ostali povezani, to dobro dene.