Bodi človek

To so nebesa! Lepota “Božjega vesolja” nad bovškim daritvenim oltarjem

To so nebesa! Lepota “Božjega vesolja” nad bovškim daritvenim oltarjem

Iz priloge Bodi človek! / Piše Bogdan Vidmar: Pogovor s slikarko Mašo Bersan Mašuk o poslikavi stropa prezbiterija župnijske cerkve sv. Urha v Bovcu

Akademska slikarka Maša Bersan Mašuk te dni, ko to pišem, končuje poslikavo stropa prezbiterija v župnijski cerkvi sv. Urha v Bovcu.
Maša je bila rojena l. 1961 v Moskvi. Leta 1994 je skupaj s svojim soprogom Nikolajem Mašukovim, rojenim v Sibiriji, zaradi udeležbe na likovni koloniji, prišla v Slovenijo. Nenačrtovano sta tu ostala do danes. Živita v Ljubnem na Gorenjskem.
Poleg tega, da Maša slika na platno, da je poslikala že veliko kapelic in napravila v cerkvah veliko stenskih slik, se glede na naročila loteva tudi stropnih poslikav. Skupaj s soprogom Nikolajem sta poslikala strop v cerkvi sv. Ilja v Šentilju (2008); sama je slikala strope v cerkvi v Zgornjem Tuhinju, v cerkvi sv. Ane v Cerknem, v župnijski cerkvi na Jesenicah, v župnijski cerkvi v Selcah, v zakristiji v Moravčah, v graščini Grimšče pri Bledu, v restavraciji na Sveti Gori. Leta 2012 je v Bovcu poslikala strop ladje, ki je bil v času vojne in po potresu uničen. Osrednji motiv ladijskega stropa v bovški cerkvi so Binkošti.
Maša je bila v Bovcu že letos poleti, na odprtju razstave Sanje preteklosti; na njej je predstavila, kako v domišljiji vidi življenje Keltov, s katerimi smo skrivnostno povezani, saj so živeli na naših tleh.
Sredi oktobra 2018 je ponovno prispela v Bovec in začela poslikavo na stropu prezbiterija, ki meri okoli 80 kvadratnih metrov. Njeno delo poteka na zidarskem odru, ki so ga postavili bovški farani. Gleda v strop. Ob koncu novembra so kar mrzli dnevi, zato mora biti dobro oblečena. Kot kakšen zidar odmika pohodne plohe, da od spodaj pogleda, kako se vidi nastajajoče delo. Ne dovoli, da jo naslavljam z “gospa”. Strop cerkve ni simetričen, ampak je zamaknjen za 20 cm, kar ji je vzelo en teden časa, da je našla sredino in prilagodila t. i. “kartone”, saj nesimetričnost stropa ne sme biti opazna. Ker se z njo srečujem in pogovarjam skoraj vsak dan, sem imel privilegij, da ji postavim nekaj vprašanj, na katere je z veseljem odgovorila v prijetni “ruski slovenščini” z moskovskim naglasom. Odgovore sem zapisal v kolikor toliko knjižni slovenščini, nekatere izraze, ki se mi zdijo zanimivi, pa sem ohranil med narekovaji.

Maša, kaj pomeni slikati na stropu prezbiterija? Kakšno tehniko uporabljate? Kako doživljate vaše delo v Bovcu? Kaj hočete povedati, ko pravite, da vas “strop komandira”?
Slikam na apno. Sproti zmočim del stropa in v pravem trenutku slikam z barvo, ki je apno s pigmentom. Potrebno je čutiti površino in imeti občutek, kako omet pije vodo in se suši.
Kako izgleda, vidiš šele, ko se slika posuši. To je zelo drugačno od slikanja na platno. Ker tega ne delam vsak dan, je zame zelo zahtevno. To je tako, kot bi kdo igral na orgle vsakih sedem let. Včasih so bili mojstri v to uvedeni že v otroštvu in so to delali vsak dan. Zato jim verjetno ni bilo treba odmikati odra in gledati, kako bo poslikava izgledala, kot to počnem jaz. Delam intuitivno. Na strop slikam zelo rada. Veliko sem prebrala o tehnikah starih mojstrov. Toda eno je brati in poznati teorijo, drugo pa je delati. Spoštujem in občudujem stare mojstre. Vsaka delavnica je imela svoje skrivnosti. Če ne bi imela stropnega slikarstva rada, tega ne bi delala, ker je zahtevno in danes ni sodobno. Pomembna je glava! Stropno slikarstvo zahteva drugačen način razmišljanja. To ni slika, temveč strop. Slika ti ne sme pasti na glavo.
V starem času so bile “brigade” mojstrov, ki so delali samo dekorativne obrobe. Pomembna je celota. Celoten strop je kot ena slika. Vsak element vpliva na celoto. Pomembno je doseči harmoničnost. Slika z obrobo je drugačna kot brez nje. Ker nimam brigad mojstrov za obrobe, sem poslikavo obrob zaupala svojemu možu Nikolaju.
Kako doživljate vaš delovni dan? Ko vas opazujem, lahko rečem, da živite zelo špartansko: vstajate ponoči ob 3.30, okoli 10. ure je čas za malico, nato delate približno do 14. ure, ko je čas za kosilo. Po kosilu pa nadaljujete delo do 19. ure. K počitku greste zelo zgodaj, že okoli 21. ure. Zakaj vstajate tako zgodaj?
Da lahko mislim, moram stopiti “iz sodobne komunale” (iz sodobnega načina življenja) in se stoodstotno posvetiti stropu. Slikanje na strop je fizično, psihično in tehnično zahtevno delo. Odklopim vse drugo, ker potrebujem koncentracijo, poglobitev in energijo. Drugo me ne zanima več oziroma zame ne obstaja več. Vstopim v čisto drug svet. Morda starim mojstrom to ni bilo potrebno, a pri meni brez tega ne gre. Ko postanem utrujena, pa “nič ne vidim”, zato grem spat. Tega ne delam nalašč in ne načrtujem, to tako gre.
Vaša stvaritev se, po dobrem mesecu in pol, bliža koncu. Slišal sem, kako ste “slabo govorili” o urah. Kako v času umetniškega dela doživljate čas? Si zadaste roke? Se čas, ki ga potrebujete, ujema s predvidevanjem?
Ko slikam, čas zame ne obstaja. Najtežje mi je razmišljati o času in denarju. Denarja in časa je vedno premalo. Po mojem mnenju je bila največja revolucija, ko so izumili mehansko uro. S tem smo ljudje postavljeni pred časovne omejitve. Pod stropom se počutim kot v nebesih, izven civilizacije. Pri Bogu ni časa.
Katere so faze pri nastajanju take poslikave in kaj je pomembno, da je na koncu delo kakovostno opravljeno?
Zame je najpomembnejša želja in ideja naročnika. Bogu sem hvaležna, da so taki naročniki kot g. Viljem. Najprej je potrebno doreči skico in dobiti soglasja, nato izdelam kartone v merilu 1: 1, v naslednji fazi to prenesem na strop, potem začnem slikati.
Kje ste se naučili stropnega slikarstva? Predvidevam, da na likovni akademiji tega ne učijo. Ste imeli kakšnega mentorja? Kje ste se prvič preizkusili? Kdo je vaš vzornik?
Mentorji so zame strop, ki ga slikam, že poslikani stropi cerkva, gradov in muzejev ter knjige. Pomembno je, da imaš željo; kdor ima željo, najde rešitev. Moji vzorniki so vsi stari mojstri, predvsem pa beneški slikar Gianbattista Tiepolo. Hodila sem v Benetke in gledala njegove stropne poslikave; to so nebesa! Tiepolo je moj nedosegljivi vzornik. On je pripadal tradiciji, takrat so bili slikarji mojstri in ne gospodje. V delo so se uvajali že od otroških let in delali celo življenje, do smrti. Bila je konkurenca, če nisi bil kvaliteten, si ostal brez dela. Jaz nisem del takega sistema, zamudila sem že celo življenje, zato ga ne morem doseči. Kar delam, so le individualni poskusi. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

29.12.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!