Ne živimo več s prostorom in ne poznamo krajevne zgodovine

Poznavanje starih ledinskih imen, s katerimi so se včasih ljudje orientirali v vasi in bližnji okolici, je danes vse manj razširjeno. V glavnem so se na mlajše generacije prenesla le nekatera imena kotičkov ali okrajev v urbanih območjih, popolnoma pa so se izgubila imena polj, njiv, celo skal in križišč na belih poteh, kjer so pred leti čisto vsi, od otrok do odraslih, preživljali večino časa.

Sovodenjska občinska uprava si že nekaj let prizadeva, da bi ovrednotila ta del kulturne dediščine, in to ne le z namenom ohranjanja. Ledinska imena imajo namreč velik pomen pri raziskovanju lokalne zgodovine, saj samo ime večkrat marsikaj pove o tem, kaj se je na določenem kraju v preteklosti dogajalo ali se nahajalo, uporabljeni izrazi pa pričajo o odnosih, ki so jih naši predniki imeli s sosedi, v našem primeru z romanskim in germanskim svetom.

Prvi projekti za vrednotenje ledinskih imen so se začeli že pred leti, ko je uprava poskrbela za namestitev prvih “rjavih” tabel s starimi toponimi v Sovodnjah ob Soči. Iz teh zametkov je nastal širši projekt, financiran s sredstvi Deželnega zakona št. 36 o varstvu slovenske jezikovne manjšine, ki jih je prejela občina. S tem je nastala publikacija Krajevna in ledinska imena v občini Sovodnje in soseščini, ki jo je sestavil domačin, nekdanji časnikar, preučevalec lokalne zgodovine in ledinskih imen Vlado Klemše.

“Danes živimo v prostoru, in ne več s prostorom, kot so živeli naši nonoti.” To je po dolgoletnih raziskavah in številnih zapisih ugotovil avtor, ki je kljub temu v zadnjih letih zaznal zanimanje med ljudmi za staro imenoslovje. Temu priča tudi številna udeležba domačinov in prijateljev iz sosednjih krajev na predstavitvi omenjene publikacije, ki je v ponedeljek, 21. oktobra, potekala v dvorani ZKB v Sovodnjah. “To je spodbuda za delo, ki ga bo v prihodnjih letih treba še opraviti,” se je prisotnim zahvalil avtor.

Publikacija ima obliko slovarja z okoli 350 ledinskimi imeni iz sovodenjske občine in soseščine, vsako pa je opremljeno s krajšo razlago pomena in izvora. Čeprav je imen res veliko, je to le izbor najpomembnejših, saj so v preteklosti za učinkovito orientacijo poimenovali vsak najmanjši košček zemlje. O večini v publikaciji obravnavanih imen je Klemše že pisal v člankih ali samostojnih publikacijah, kljub temu pa delo za pripravo novonastale knjige ni bilo enostavno, saj se je pri zbiranju imen postopek šele začel. Klemše je vse informacije, ki jih je v večletnih raziskavah zbral s pomočjo informantov in drugih virov, preveril na starih zemljevidih ali katastrskih in drugih dokumentih.

Med iskanjem pomenov in vzrokov za določena poimenovanja je Klemše naletel na še neznane ali nepopolne podatke iz lokalne zgodovine. Med temi je na predstavitvi omenil šance (nakazujejo mesto nekdanje vojaške utrdbe), ki pa nimajo še zgodovinske razlage. Podobno velja za grac na območju Gornjega Vrha, kjer je po mnenju avtorja gotovo bilo gradišče. Vse to in še marsikaj bi bilo vredno globlje raziskave, da bomo lahko bolje spoznali, kaj vse se je v teh krajih dogajajo v preteklosti, meni avtor.

Pri urejanju gradiva je z avtorjem sodelovala dr. Danila Zuljan Kumar, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in izredna profesorica za jezikoslovje na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici. Njeno delo je bilo zelo dragoceno, saj je s strokovnega vidika rešila pogoste dvome, ki se pojavljajo pri zapisovanju imen in besed v narečjih. Pri izbiri najbolj ustrezne oblike si je kot glavno vodilo zadala cilj, da mora biti vsak zapis jasen za vse, da ga bodo vsi znali prebrati. Vsakemu imenu je pripisala tudi naglase in izgovorjavo v narečju.

Publikacija je dvojezična, pri prevajanju je sodeloval tudi prof. Aldo Rupel. V sklopu projekta Ovrednotenje jezikovne dediščine goriškega Krasa bo Občina Sovodnje pripravila tudi tri večje table s topografsko karto in ledinskimi imeni. Te bodo postavili v Sovodnje ter v sosednji in partnerski občini Doberdob in Zagraj. “Pri imenoslovju velja, da nobena skupnost ne živi za stenami.” O tem je prepričan avtor in zaradi tega je občinska uprava v projekt vključila tudi sosednje kraje.