“Ne zapuščam križa, ampak na nov način ostajam ob križanem Gospodu”
S svojo zadnjo avdienco se je papež Benedikt XVI. v sredo, 27. februarja 2013, na trgu pred baziliko sv. Petra v Vatikanu poslovil od vernikov iz vsega sveta. To je bila tudi priložnost, da je na neki način izrazil svojo duhovno oporoko. Ko je še zadnjič pozdravljal veliko množico, ki ga je sprejela z dolgim in toplim aplavzom ter njegove besede prav tako pogosto prekinjala (po navajanju različnih virov naj bi bilo na trgu prisotnih med 150.000 in 200.000 ljudi), je bil videti veder in sproščen, mestoma ganjen ob tolikšnih izrazih bližine. Na obrazu se mu je videla prepričanost, da je storil pravilen in pomemben korak, s katerim je gotovo zaznamoval ta trenutek Cerkve in njeno prihodnost.
V svojem nagovoru je dejal, da se želi najprej zahvaliti Bogu, “ki vodi in daje rast Cerkvi, ki seje svojo Besedo in tako hrani vero svojega ljudstva”. V duhu je sveti oče želel objeti vso Cerkev, raztreseno po vsem svetu, in se zahvaliti za vsa srečanja, potovanja in pastirske obiske. “V tem trenutku je v meni veliko zaupanje, ker vem – vsi mi vemo -, da Beseda resnice evangelija je moč Cerkve, je njegovo življenje. Evangelij prečiščuje in obnavlja, prinaša sad, kjerkoli jo skupnost vernikov posluša in sprejema Božjo milost v resnici in živi v ljubezni”. V to zaupa, to mu prinaša veselje.
Spomnil se je svoje izvolitve, težkega bremena, ki mu ga je Gospod položil na ramena, že tedaj pa je bil pepričan, da mu bo ostajal vedno ob strani. “Res me je vedno vodil in mi bil blizu, vsak dan sem lahko občutil njegovo prisotnost. To je bil del poti Cerkev, na kateri so se zvrstili trenutki sreče in luči, pa tudi nelahki trenutki”. Vedno pa se je zavedal, “da barka Cerkve ni moja, ni naša, temveč Njegova in On ne bo dopustil, da se potopi; On jo vodi”.
Smo v letu vere, je še dejal sveti oče, “ki sem ga žeel, da bi okrepil našo vero v Boga v okolju, ki ga postavlja vedno bolj ob rob”. Vernike je povabil, naj obnovijo trdno zaupanje v Gospoda, naj se kot otroci pustijo objeti od njega. Vera je “najdragocenejši dar, ki nam ga nihče ne more vzeti… Bog nas ima rad, sam pa čaka, da bi ga imeli radi tudi mi”.
Nato se je papež Ratzinger zahvalil vsem kardinalom in sodelavcem. Posebno misel je namenil rimski Cerkvi. Dejal je še: “Rad bi, da bi moj pozdrav segel do vseh”. Papež “ni nikoli sam, tokrat to izkušam še enkrat in na presunljiv način. Papež pripada vsem in izredno številni ljudje čutijo njegovo bližino.” Cerkev “ni organizacija, društvo za verske ali humanitarne namene, temveč živo telo, občestvo bratov in sester v telesu Jezusa Kristusa, ki združuje vse. Izkusiti Cerkev na tak način in imeti skoraj možnost se dotakniti moči njene resnice in njene ljubezni je razlog za srečo v času, v katerem mnogi govorijo o njenem propadu”.
Nato je spregovoril o svoji odločitvi: “Ta korak sem storil ne za dobro samega sebe, temveč v blagor Cerkve. Storil sem ga v polnem zavedanju njegove teže, pa tudi novosti, vendar pa z globoko vedrino duha. Ljubiti Cerkev pomeni tudi imeti pogum sprejeti težke in trpeče odločitve, tako da imam vedno pred očmi dobro Cerkve in ne samega sebe“. Z mislijo se je spet vrnil na dan izvolitve, 19. april 2005. Teža odločitve je bila prav v dejstvu, da “od tistega trenutka dalje sem bil vedno in za vedno zadolžen v službi Gospodu. Kdor prevzame petrinsko službo, nima več nobenega zasebnega življenja. Vedno in povsem pripada vsem, vsej Cerkvi. Njegovemu življenju je tako rekoč vzeta razsežnost zasebnosti. Tako sem začutil in tudi v tem trenutku čutim, da nekdo prejema življenje prav takrat, kadar ga daje. Prej sem rekel, da mnogi ljudje, ki ljubijo Gospoda, ljubijo tudi naslednika sv. Petra in so navezani nanj. Tudi papež ima resnično brate in sestre, sinove in hčere po vsem svetu, čuti se varnega v objemu vašega občestva, ker ne pripada več sam sebi. Pripada vsem in vsi mu pripadajo. ‘Vedno’ pa je tudi ‘za vedno’, ni vrnitve v neko zasebnost. Moja odločitev, da se odpovem dejavnemu izvajanju službe, tega ne priklicuje. Ne vračam se v zasebno življenje, življenje potovanj, srečanj, sprejemov, predavanj itd. Ne zapuščam križa, ampak na nov način ostajam ob Križanem Gospodu. Ne nosim več oblasti službe za vodenje Cerkve, ampak v služenju molitve ostajam tako rekoč v krogu sv. Petra. Sv. Benedikt, čigar ime nosim kot papež, mi bo v velik zgled glede tega. On nam je pokazal pot za življenje, ki – naj bo aktivno ali pasivno – povsem pripada božjemu delu. Vsem in vsakemu se zahvaljujem za spoštovanje in razumevanje, ker ste sprejeli to mojo tako pomembno odločitev. Še naprej bom spremljal pot Cerkve z molitvijo in premišljevanjem, z isto predanostjo Gospodu in njegovi nevesti, s katero sem se trudil živeti doslej vsak dan in ki jo želim živeti vedno. Prosim vas, da se me spominjate pred Bogom, in predvsem, da molite za kardinale, ki so poklicani k tako pomembni nalogi, in za novega naslednika apostola Petra. Gospod naj ga spremlja z lučjo in močjo svojega Duha. Kličem še materinsko priprošnjo Device Marije, Matere Boga in Matere Cerkve, naj spremlja vsakega od nas in vso cerkveno skupnost. Njej se izročamo z globoko zaupljivostjo. Dragi prijatelji, Bog vodi svojo Cerkev. Vedno jo podpira, tudi in predvsem v težkih trenutkih. Nikoli ne izgubimo tega pogleda vere, ki je edini resnični pogled na pot Cerkve. V srcu vsakega od vas naj bo vedno vesela gotovost, da nam Gospod stoji ob strani, da nas ne zapušča, nam je blizu in nas obdaja s svojo ljubeznijo. Hvala!”
Po krajših povzetkih kateheze v različnih jezikih se je v belem papamobilu še zadnjič peljal med množico po Trgu sv. Petra. Jutri, četrtek, 28. februarja, se bo umaknil s papeževega stola in ga prepustil svojemu in Petrovemu nasledniku.
Vatikan, sreda, 27.2.2013 - Zadnja javna avdienca papeža Benedikta XVI.
