Ne le predavanje, temveč živo pričevanje

Piše: DD Fotografije: DD

Gorica Sen. Tatjana Rojc na italijanskem liceju Alighieri o slovenski književnosti

Na italijanskem licejskem polu v Gorici je bila 23. februarja v gosteh senatorka Tatjana Rojc. Na srečanju, ki je potekalo v prisotnosti skoraj 200 dijakov petih razredov celotnega pola v avli magni vile Formentini na Drevoredu 20. septembra, sedežu klasičnega liceja Dante Alighieri, je spregovorila na temo Beseda kot pričevanje: kolektivni spomin pripoveduje svojo zgodbo. Na programu je bilo predavanje o slovenski književnosti dvajsetega stoletja, in vendar je gostjin poseg krepko prerasel omenjeno temo, saj je šlo za živo pričevanje nekoga, ki je osebno poznal velikane naše književnosti, ki se ji v žilah pretaka ljubezen do slovenske besede in ki našo zgodovino – v rimskem parlamentu – kroji v prvi osebi.

Tatjana Rojc ni samo senatorka, temveč tudi pisateljica in odlična poznavalka številnih avtorjev, je uvodoma o njej povedala prof. Tiziana Virgolin, ki je prinesla pozdrave ravnateljice. Preden je senatorka prišla do besede, je dijakinja Andrea Terpin, ki jo je na klavir spremljal Simone Candotto, marsikoga ganila z doživetim recitiranjem kratke zgodbe Borisa Pahorja Metulj na obešalniku, ki govori o izživljanju fašistov v šolah.

O sen. Tatjani Rojc je še marsikaj povedala prof. Antonia Blasina, med drugim predsednica goriškega odbora Združenja Dante Alighieri, ki je vodila in povezovala srečanje v okviru projekta GO!2025 Borderless Nova Gorica Gorizia, s katerim se na šoli pripravljajo na Evropsko prestolnico kulture.

Gostja je spregovorila o moči besede, zlasti maternega jezika, in o književnosti, ki – kot trdi Mihály Babits v svoji Zgodovini evropske književnosti – povezuje našo omiko vse od Odiseja do danes. “Boris Pahor je sodoben Odisej, ki je ves čas iskal smisel življenja, potem ko je preizkusil najhujše zlo.” Babits tudi piše, da je “književnost zaljubljena v življenje, njena ljubezen je ponižujoča, nevarna in brezupna: to velja prav za književnost 20. stoletja”. Senatorka meni, da je književnost najbolj pristna priča sveta, njegovih sprememb in travm, skozi katere nas vodi. “Spomin predstavlja univerzalizacijo tega, kar živimo.” Književnost vsakdo interpretira po svoje, to je njen veliki čar. To, kar doživljamo prek pisane besede, bo ostalo globoko v naši zavesti.

Senatorka je za izhodišče svojega razmišljanja postavila leto 1848, ko se je prebujala narodna zavest, iz katere se je razvila književnost naslednjega stoletja. Začela je s Prešernom, ki je v Zdravljici opeval bratstvo med narodi in nakazal sodoben politični program. Ko bi imeli zavest o spoštovanju drugega, ki ni vrag, ampak sosed, bi morda ne bilo toliko sporov, kolikor jih imamo v tem težkem trenutku evropske zgodovine, je dejala. “Vi, mladi, ste upanje! Mi v bistvu nismo znali biti vztrajni pri ohranjanju miru, morda prav zato, ker naša generacija ni ustvarila kolektivnega spomina … Od zgodovine se nismo veliko naučili.” Govorila je o slovenski tradiciji zborovskega petja, o poeziji, o potresu v Ljubljani leta 1895, o Marici Nadlišek in Fanici Obid, o prvi vojni, ki je pomenila konec prejšnjega sveta in zaznamovala našo književnost v začetku 20. stoletja; pa še o Kosovelu, ki se je rodil leta 1904, v istem letu, ko sta zaživela Narodni dom v Trstu in Trgovski dom v Gorici, sodobni večnamenski središči, z uničenjem katerih so nas fašisti ponižali. Požig Narodnega doma 13. julija 1920, ki je globoko presunil Borisa Pahorja, je uvedel leta najhujšega trpljenja naše narodne skupnosti v Italiji. Tržaški pisatelj je senatorki večkrat dejal, da je fašizem ljudi privedel do točke, ko niso več vedeli, kdo bi morali biti. Z dekretom je črni režim čez noč spremenil priimke in identiteto 50 tisoč družinam … Še več škode je naredila Gentilejeva reforma, ki je našim ljudem odvzela možnost šolanja v maternem jeziku. Rojčeva je spomnila tudi na tragedijo Lojzeta Bratuža, ki ni prizadela le svojcev, temveč vse nas, na Ljubko Šorli, pesnico in “veliko žensko”, ki kljub moževi usmrtitvi in mučenju v Vili Triste ni poznala sovraštva. Senatorka je govorila tudi o Igu Grudnu in Rabu, o Evgenu Bavčarju in Zoranu Musiču, o veličini Alojza Rebule in Miroslava Košute. Še največ pa je povedala o Borisu Pahorju, o njegovih ponižanjih, o prijateljevanju s Kocbekom in Danico Tomažič, o njegovi aretaciji in deportaciji, o izkušnji v koncentracijskih taboriščih: “Boris je bil pogumen, ker je povedal svojo zgodbo.” Dramatično je, da se je Pahor jasno zavedal, da je bil del taborišča: vsak dan je nosil progasta oblačila, vsak dan je obiskoval prijatelje iz taborišč, čeprav o tem ni govoril vsak dan … In vendar je le spoznal, da je edina sila, ki njega in človeštvo lahko odreši, ljubezen. “Vrnil se je v življenje. In začel pisati …”

Senatorka je z mladimi delila bisere naše bogate in dragocene dediščine. Želela jim je posredovati predvsem čustva, ki so jih avtorji znali prenesti prek svojih del in bodo ostala, ker so jih besedni ustvarjalci doživeli na lastni koži. “Mi smo jih lahko podoživeli in skozi njihovo literarno obdelavo morda razumeli.”

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme