“Nazaj k zemlji, novim renesansam naproti!”

Piše: DD Fotografije: DD

GORICA Osrednja kulturna proslava

Letošnja osrednja proslava Slovencev v Italiji ob kulturnem prazniku, ki je z naslovom Čutim te kakor veter, povzetim po Kosovelu, potekala 13. februarja v Verdijevem gledališču v Gorici, se je začela in končala s šumenjem vetra. Levji delež je namreč imela poezija Srečka Kosovela, pesnika kraške pokrajine in slutenj o mračni usodi Evrope. Prav tako pa je navzočim z močnimi vsebinami prevetril možgane slavnostni govornik, 33-letni tržaški filozof Jernej Šček (na sliki), ki se je “s srcem v rokah in glavo na mestu” poskusil dotakniti naših stvarnih problemov, ki čakajo na skupne rešitve, in vse povabil “novim renesansam naproti”.

 

Svet slovenskih organizacij in Slovenska kulturno-gospodarska zveza sta proslavo tokrat zaupala Združenju staršev iz Romjana, ki jim je lirik Krasa izreden vir navdiha, avtor besed, ki so po sto letih še vedno žive. Njegove verze, ki jih je na odru največjega goriškega gledališča interpretiral mladi igralec Nejc Kravos, so uglasbili Aljoša Saksida, Silvia Pierotti, Lara Černic in Samuele Mazza, izvajali pa so jih Romjanski muzikanti in Mešani pevski zbor Ensemble Romjan; kot solisti so se izkazali Angelica Minetto, Ada Fachin, Boris Černic in pa odlična Lara Černic. Za režijo in odrsko postavitev je poskrbela Jasmin Kovic, za avtorske video posnetke, ki so tudi z močnimi podobami dopolnjevali in nadgrajevali preplet poezije in glasbe, Sybill Calligaris. Dogodka, ki so ga prenašali v neposrednem prenosu po valovih Radia Trst A in na portalu Raiplay, so se med uglednimi gosti udeležili ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, senatorka Tatjana Rojc, veleposlanik Tomaž Kunstelj, generalni konzul Vojko Volk, župan Rodolfo Ziberna ter cela vrsta predstavnikov naših krajevnih uprav, kulturnih ustanov in prosvetnih združenj iz Tržaške, Goriške in Videmske. 

V zadnjem delu svečane prireditve sta predsednika krovnih organizacij, Ksenija Dobrila in Walter Bandelj, podelila letošnji dve priznanji osebama, ki sta z življenjskim delom trajno obogatili našo kulturno zakladnico. Prvo je prejela “občutljiva in pozorna kostumografka” Marija Vidau, ki je “spretno prepletala med gostimi in barvitimi tkaninami svojih oblačil vse znanje, ki ga je pridobila v Rimu in Ameriki”. Sodelovala je z vsemi najpomembnejšimi slovenskimi gledališči. Poskrbela je za kostumsko opremo več kot 120 gledaliških del, za katere je prejela številna priznanja. Nagrajenka je pri mikrofonu s toplimi in ganjenimi besedami nagovorila občinstvo; med drugim je povedala, da je zalo navezana “na naš Kras, našo zemljo in naše kamenje”. Dosti je potovala po svetu, vedno je povedala, da prihaja iz Trsta, “da smo Slovenci tukaj”. Pomembno je spoštovati druge narode in kulture, nikakor pa ne moremo “teptati svoje kulture, svojega srca, svojih občutkov, ljubezni do naše zemlje”. 

Drugo priznanje je prejel filmar Aljoša Žerjal, “ki ohranja tudi danes, pri svojih častitljivih devetdesetih, igrivost duha, iz katerega živijo njegovi filmi. V njih z začudenjem in radovednostjo opazuje svet, občuduje človeka in naravo, stare mojstrovine in arhitekturo, likovno umetnost in glasbo”, so med drugim zapisali v utemeljitvi. V avtorjevi odsotnosti je odličje dvignila Mateja Zorn, ki je poudarila radovednost, ustvarjalno iskrico in ljubezen do življenja tega “našega največjega filmarja” . 

Proslavo so sklenili romjanski glasbeniki z dvojezično pesmijo, katere refren je bila Kosovelova Moja pesem. Živa izpoved, eksplozija ustvarjalnosti in utripajočega življenja.

Slavnostni govor:

Jernej Šček,

Novim renesansam naproti

“Spoštovane in spoštovani, ugledni gostje in predstavniki oblasti, romjanski otroci in starši, prijatelji in znanci na zahodu slovenstva,

dovolite, da se uvodoma zahvalim organizatorjem za zaupanje častnega mesta, ki običajno pristaja dolgoletno zaslužnim predstavnikom naše skupnosti. Če bi bil vražast, bi se pri svojih triintridesetih nekam prijel, čakajoč na jutri. Verjemite, nisem peteršilje sorte. Človeku vsakdana je govorništvo precej potratna čast, ker vem, da gre zares drugje: dovolj je ob prvem zvoncu vstopiti v razred ali ob tistem, ki kliče k večernicam, na oznanilih odčitati seštevek krstov, pogrebov in porok. Leporečje ob takih priložnostih rado drsi v puhlorek, če praznični simboliki ne sledi edino, kar zemeljskega šteje: kak stvarni prispevek in dosežek. In vendar v vsaki piki in vejici tega trenutka čutim slovesnost, ker če je res, da bo v minutah, ki mi ostajajo, nemogoče povedati vsega, je prav tako gotovo, da se na klic spodobi odgovoriti.

Zdaj pa sem tu, da nalijem čistega vina. Prvič, banalno, zaradi življenjskih razvad našega slavljenca, tistega, ki je po Stritarju Slovencem to, »kar je Angležem Shakespeare, Francozom Racine, Italijanom Dante, Nemcem Goethe, Rusom Puškin, Poljakom Mickiewicz«. Drugič, ker je naša skupnost žejna kot suha zemlja vode. In naj bi jo namočil filozof, nekdo, ki se poklicno ukvarja s prapočeli, bistvi in bivanji, podstatmi in prilastki, končnimi smotri? Z vprašanjem, od kod, kar je, prihaja in kam gre? Saj sem padel z lune, boste rekli: kaj nosi zdaj ta šmrkavec Sočo v morje! In vendar je za pravo rešitev je treba problem prijeti za roge čim bolj pri glavi, ali pri izviru, če smo že pri vodotokih. Tretjič iz slutnje, da od povabljenega nekaj pričakujete, tanko sled, nekaj med pridigo in spovedjo, kot bi smel skupnost nagovoriti in ji prisluhniti zato, ker sem svobodnjak, predstavljam samega sebe, ne stranke, ne krovne ali prosvetne organizacije, ki nisem tu zaradi kariere, temveč v izključnem imenu ljubezni do te naše zgornjejadranske zemljice. Ta ne more, ta ne sme, ta ne zna – bom jaz povedal!

Vprašajmo se, kakor se je lani pesnik Boris Pangerc na bazovski gmajni: če bi Prešeren padel med nas, kaj bi si mislil? Marsikaj bi rad videl drugače. Čemu smo se borili, bi rekel, ko vam slovenstvo polzi med prsti? Paradoksalnost naše situacije je vsem na očeh: po eni strani nikdar bolje, demokratična republika, družba obilja, dobri medsosedski odnosi, brezmejnost, zakonska zaščita, ogranigram podjetja zamejstvo, združena Evropa, Pahor in Mattarella, obenem pa nikdar slabše: manjšinska skupnost v vrtoglavem pospešku drsi v politično in družbeno, kulturno in identitetno brezimnost.

Slovenska kultura je na obrobju državnosti politično vprašanje, to vemo vsi. Naš izziv je spravno simboliko prevesti v konkretna politična dejanja. A kaj, ko Slovenci v Italiji nismo načrtovalci, mi radi gasimo požare, če sploh. Kot bi smrtno ranjenega na urgenci zdravili s kamilico! Nam gre posamezno predobro, da bi se zavzeli za skupnostno? Saj poznate tržaška reka »Gorje, če se spremeni!« in »Noče iti slabo!« Slabo nam gre zato, ker nam gre predobro. Brez kulturnopolitične preventive smo kronično v zamudi: ne vzgajamo resnih kandidatov za občinske volitve; ne pritiskamo na plin, da bi v slabem letu, ki nam ostaja, skovali izvedljivo in ugodno rešitev zajamčenega zastopnika v rimskem parlamentu; v slovenski šoli premalo strokovnosti in jezikovnosti, veliko lažje je uvažati gradivo za slovenščino kot tuji jezik; jezimo se nad nedvojezičnostjo javnih uprav, potem pa dvojezičnost nekritično uvažamo na slovenske božičnice in društvene prireditve; se kitimo z vinarsko kulturo, a kmetijstva ne razumemo, kmetstvo pa preziramo, kaj šele, da bi na svojem iztrebili pleve, požagali goščo, zasadili lopato; na tržaškem Krasu je več divjih prašičev kot slovenskih zdravnikov in mašnikov. Kriza je, mi pa požvižgavamo, vsakdo na svoji zeleni veji, ki si jo podžaga sam.

Iz Rebulovega Senčnega plesa se takole oglaša ženska modrost: »Seveda je bridko, če vidiš, kako se tvoj narod topi v drugega. Ampak se vam res zdi, da je to najbridkejše? Jaz mislim, tudi ko ne bi bilo tega, bi ostajala revščina, bolezen, zavist, sovraštvo. Kaj vse bi ostajalo, tudi brez asimilacije! Prav takšna figa bi bila. In bi se grizli za kaj drugega, če tistega ne bi bilo. Prav tako bi se grizli. Se vam ne zdi?”

(DUHOVNO SLOVENSTVO) Naši problemi segajo globlje od dnevne kronike, celo od same demografske zime. Številke ledenijo, ker se v osnovi ohlaja narodno občutje. Drsimo v poitalijanjenje iz brezbrižnosti in udobja, iz lenuštva in egiptovske teme. Vse, kar živi, preživi iz potrebe. Raznarodujemo se po lastni izbiri oziroma neizbiri, če rečem učeno zaradi pomanjkanja pomanjkanja. Naj pojasnim z logično verigo: brez pomanjkanja ni potrebe, brez potrebe ni želje, brez želje ni napora, brez tega pa ne življenja. Kdo si še želi biti Slovenec? Demokratično raznarodovanje, ki smo mu priča, je odgovor oziroma neodgovor na to otročje preprosto vprašanje. Slovenstvo je torej v bistvu duhovni problem: za nekatere breme, pogosto zadrega, v glavnem kot lanski sneg, vse manj vrednota. Ne le, da smo iz mehke snovi, mehkužno se obnašamo: priimkov ne vračamo v izvorno obliko, češ: Secchi, to sem jaz; postavljamo spominska obeležja, pa jih ne vknjižimo, potem pa italijanski kupec reče, kaj bo ta Tigrovec ležal na moji hiši; združenje staršev se sreča z občinsko upravo, ki ni poskrbela za prevajalca – kaj šele, da bi slovensko govoreče zaposlovala –, mi pa, naj bo, ne zganjaj cirkusa, saj razumemo, gremo dalje; ne v tržaškem ne v goriškem občinskem svetu po pravilniku in statutu ni predvidena uporaba slovenskega jezika, potem pa Dipiazza upravičeno odvrne: pa kje ste bili do sedaj? Točno to, stvar prioritet. Očitno se kdo ne zaveda, da je vidno slovenstvo vprašanje političnega preživetja! Desetletja površne naivnosti plačujemo: to je odgovor tistim, ki pravijo, da nas je premalo, kaj č’mo.

V demografskem scenariju, ki ga je nedavno predočila raziskovalka Slorija Norina Bogatec, je za preživetje očitno potrebna sprememba smeri. Nekaj góščarskega, če rečem po naše partizanskega, je v manjšinskem slovenstvu! Nekaj pohujšljivega, za prave službe nepriporočljivega, tako rekoč podtalnega ali pač nadzemnega, nekaj svetniškega in misijonarskega v tem zamejskem Burundiju. Manjšinskost bi morala pehati v podzemlje, pomlajevati in prebujati, toda ne, manjšinci spimo kot angelčki.

(JEZIK) Naš doktor Fig si zasluži kanček pojmovne jasnosti: ta veseli dan je dan slovenske kulture, ne slovenskega jezika, čeprav je res, da se slovenska kultura v Italiji začne pri njem po znameniti Wittgensteinovi maksimi »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«. Jezik je vidno znamenje manjšinske prisotnosti, a tudi in predvsem prinašalec-prenašalec kulturnih smislov in pomenov, stopek izročila in spomina, oprimek, na katerem visi naša istovetnost. Sistematično uvajanje jezikovne politike v zadnjih letih uvaja nujno varovalko v izogib razpismenjevanju, toda že sama potreba po njej, če razmišljam kantovsko, dokazuje prej omenjeno duhovno ohlajanje. Kar bi morali čutiti kot notranji imperativ, smo zapisali v pravilnik. Če ne gre drugače, če ni več družin, ki bi vzgajale k slovenski kulturi, če se šola spreminja v jezikovni tečaj, bo pač treba normirati tudi kulturnost. Po tej poti, da ne bi komu stopili na prste, se bomo pohodili sami!

(SLOVENSKI VSAKDAN) Kako bi zgledala moja sanjska Prešernova proslava? To bi bil praznik slovenske vsakdanjosti: razsodno kadrovanje v javni upravi; bdenje lokalnih uprav nad drugimi javnimi službami – v vseh poštnih uradih tržaške pokrajine boste našli, sem preveril, tri (!) slovensko govoreče uradnike; odvetniški biro, ki bi imel v enem žepu sodne zmage Sama Pahorja, v drugem telefonsko številko evropskega sodišča; funkcionalna strokovna služba za prijavljanje na razpise in natečaje. To bi bila prosveta z razlogom in posluhom do mladih, ki hočejo več, ker so razgledani, ambiciozni in čuječi, po vzoru DM+ Društva mladih Slovencev v Italiji. To bi bil dan, ko bi razumeli gonilni pomen kmetijskega podjetništva, ki je po polomiji »načrtovanega« gospodarstva, ko smo zavozili vse, ker smo se afnali z razkošnim bliščem, namesto da bi kakovostno investirali v samooskrbnost, naš glavni adut. V zemlji je naša moč. Tako pa finančni odvisnosti sledi politična, mi pa kar čakamo in čakamo na redno financiranje in račun za ogrevanje Narodnega doma. To bi bil dan, ko bi našemu zaposlitvenemu sistemu vrnili odgovornost, dostojanstvo in prestiž ter ščepec lojalnosti do delodajalca.

Pojav poklicnega slovenstva je izvirni greh. Koliko poklicnikov, tudi predstavniških, ni pripravljenih zapeti najosnovnejšega: »Slovenec sem! Slovenec sem! Tako je mati d’jala«. Edino, kar jih veže z Ipavčevo himno, je plačilni list. Zbogom, orožje? To bi bil nazadnje praznik demokratizacije v skupnosti, ki je mojstrovina »tehničnih« vlad, potem pa se čudimo nad otopelostjo civilne družbe.

(NADSTRANKARSKI SMOTER) Prišel je čas za čiste račune: kaj je na prvem mestu, stranka ali slovenstvo? Če bi med obema vojnama izbrali tako, kot očitno izbiramo danes, nas zdaj ne bi bilo tukaj. V grozečih časih smo uvideli, da je narodna kultura zvezda severnica vsakršne manjšinske politike. Zdaj pa mi recite, da so bili primorski antifašisti nacionalisti. Bistvo našega političnega delovanja v končnem smotru in smislu ostaja nadstrankarsko. Če te predpostavke nismo pripravljeni sprejeti, so vsi posamezni poskusi zaman, prihodnost pa postane mučno prelaganje neizbežnega. Naj za vsak slučaj pojasnim: nadstrankarsko ne pomeni nepolitično. Gre za spravno, dialoško in kompromisno sodelovanje različnih političnih opcij na določenih ključnih in kritičnih programskih točkah z enim samim, skupnim in prioritetnim vodilom – preživetjem narodne skupnosti. Nov zgodovinski kompromis potrebujemo. To ni filozofska utopija, temveč nuja manjšinske usode, ki si ne more privoščiti dodatnega osipa. Ko bomo potem zasedli mesto, ki nam pripada, enega od šeststotih, recimo, pa lahko naprej tolčemo vsak po svoje, kakor doslej. Kdor misli, da zmore sam, brez Rima in Ljubljane, se gladko moti.

(ZMOTE DVOJEZIČNOSTI) Občutek imam, da je dvojezičnost mnogim v odvečno breme. Takšna dvojezičnost je drugo ime za slovensko govoreče italijanstvo, ki misli italijansko in prevaja slovensko – joj, groza, aplavz! Dovolj je že bežno podrsati po facebook zidovih. Slovenske objave so redke kot žafran. V glavnem slovenščina na drugem mestu, nujno zlo, spakedrana in zmečkana na dno. Povsod drugje bi takšne pomisli pomenile nedopusten vdor v zasebnost, kot bi vam pravil, kaj in kako za vašim zapečkom; v primeru manjšinske skupnosti, tega milnega mehurčka na robu oceana, pa je problem obratno sorazmeren: zasebne izbire vdirajo v skupno in puščajo javne posledice. Za primer dobre prakse je dovolj pokukati čez Miljski hrib, kjer so Italijani doma toliko, kolikor smo mi na Tržaškem, Goriškem in Videmskem. Zahtevajo in dosežejo, kar jim pritiče. V Slovenski Istri je vidna dvojezičnost vrednota za vse, ne le za Italijane: če je ne izvajaš, te oglibijo! Strokovne komisije za področje toponomastike od Kopra do Pirana postavljajo table z nekdanjim italijanskim poimenovanjem ulic in trgov, pa ne le glavnih, tudi prečnih in zaprtih, na pobudo večinske skupnosti. Puščavski privid na prostoru avtohtone naseljenosti slovenske skupnosti v FJK, kjer je slovenski jezik vrednota le za nekatere, če sem iskren, za manjšino v manjšini. Dodano vrednost dvojezičnosti so prej kot kulturniki in politiki razumeli trgovci: na Korzu boš prej dobil službo v trgovini, če znaš pomomljati po slovansko. Vse lepo in prav, a se zadovoljimo s prodajo modrčkov in kopalk?

Kakšna je prednost, kakšna je izbira, kakšna vrednota, če si narojen v dva jezika, a lahko uporabljaš le enega – tujega? Takšna enosmerna dvojezičnost, samo za nekatere, je druga beseda za potujčevalno prilagajanje večinstvu. Če mene vprašate, je popolna dvojezičnost ravno nasprotje: pravica do javne uporabe lastnega jezika na svoji zemlji s tem, da te drugi sprejme in razume. Kar se trenutno dogaja, je tole: podvojezičenje nedvojezičnih območij, denimo tukaj, čez mejo, na goriškem in slovenskem Krasu, kjer ni avtohtono območje naseljenosti italijanske kupnosti, kar tako, iz praktičnih razlogov. Še primer iz goriških cerkva, kjer se, kolikor sem bral, od slovenskega župnika zahteva slovensko-italijansko-furlansko bogoslužje. Trojezičnost, bravo mi. A vprašanje se, kajpak retorično, zastavlja samo: se isto zahteva od italijanskega duhovnika? Ali je pri italijanski maši na Travniku tudi slovenščina? Takšne pravice nas pribijajo na križ.

(DOBER DAN) Naj namignem, kako sam rešujem te vesoljne probleme. Na svojih dnevnih sprehodih dosledno, mirno in na glas mimoidočega pozdravim z »dober dan« in glej, zgodi se čudež: Slovenci začnejo rasti iz zemlje kot gobe po dežju! Slovenci Slovenci, zamejci, predmejci, prijatelji Slovencev, slovensko govoreči Italijani, ni važno. Doma se pozdravi »dober dan«. Če smo pošteni, moramo počistiti pred svojim pragom, kazalec obrniti k sebi, vnovič pognati pogonski mehanizem slovenske kulture, sicer ne bo ostalo nič, kar bi lahko drugega naučili. Današnja mladina se skladbe, kot so Rajske strune in Počivaj jezero v tihoti, uči na pevskih vajah, si mislite! Mladi vse manj prinašajo od doma, zato je očitno potrebno novo narodnokulturno opismenjevanje, nekakšno razsvetljeno čitalništvo. Abece: maturantski izlet, nedljski potep po domovini od Drežnice do Rašice, koledovanja in ljudske pesmi, Vodopivčeve cerkvene pesmarice, Pečina pod Kalom, jama Mitrej, Alasia da Sommaripa, Brestovec in Debela griža, Tone Kralj, slovenski venec nad zalivom in furlansko nižino, okrašen s širjavami in globočavami večnih človeških vprašanj. To bi bila Prešernova, kot se šika, dominsvetovstvo za nove čase!

(SLOVENSKA RENESANSA) S srcem v rokah in glavo na mestu sem se poskušal dotakniti stvarnih problemov našega človeka, ki čakajo na skupne rešitve, za sonaravni razvoj prijateljskih – ne hlapčevskih – sosedskih odnosov, v evropskem duhu Prešernove sedme, ki zdaj po zaslugi profesorja Mirana Košute tako lepo odzvanja tudi v italijanščini: »da rojak, / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!« »ciascuno avrà / la libertà / e il suo vicino amerà!«

Naj sklenem pregovorno. Sovaščan iz Slivnega pri Trstu me je spomnil na kmečko modrost: samo tepec lahko od koze pričakuje, da bo stražila ohrovt, če rečem po domače, vrzoto! O istovetnosti omenjenega dvoroga zdaj ne bi, naj namignem le, da je politično in narodno brezbarven. Za dragoceno zelenjavnico, ki se ji reče slovenska kultura, se najbolj trajna zasaditev začne pred domačim predpražnikom. Vsakdo lahko po svojih močeh doprinese svoj košček njenemu rastišču. Gremo torej, nazaj k zemlji, novim renesansam naproti.”

Slike

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme