Natančno raziskovalno delo razkriva marsikaj …

Igor Omerza in Dimitrij Rupel gosta v TKS

Tržaško knjižno središče je v sklopu kulturnih dejavnosti, ki jih sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, priredilo zanimivo srečanje oz. predstavitev knjig Igorja Omerze Kocbek, Pahor, Jančar in udba ter Jovanka in udba, neukročena trmoglavka. Ob avtorju je bil gost tudi dr. Dimitrij Rupel, za uvodni pozdrav in predstavitev pa je poskrbel Ivo Jevnikar.

Slučajno je naneslo, da je predstavitev sovpadala z dogodkoma, ki sta tesno povezana s temo petkovega srečanja. Prvi je bil pogreb Janeza Zemljariča z državnimi vojaškimi častmi; spomina nanj ne bo nihče kratil njegovim dragim, vendar je bil tudi on na čelu Udbe, torej soodgovoren za kriminalna dejanja. Drugi dogodek je sklep slovenske vlade, da združi Muzej novejše zgodovine Slovenije in Muzej slovenske osamosvojitve, kar pomeni likvidacijo čisto mlade ustanove, ki je in bi še naprej opozarjala na enega izmed najpomembnejših dogodkov slovenske zgodovine, je pred začetkom srečanja opozoril Jevnikar.

Knjiga Kocbek, Pahor, Jančar in udba je delo, ki je nekako namenjeno tistim,  ki šele začenjajo preučevati to temo. Namreč na začetku uvaja v problematiko politične policije na slovenskih tleh, delno povzema že nekatera objavljena dejstva, delno pa povsem nova spoznanja. V njej je opisano bistvo Udbe, geneza, metoda in sredstva, ki jih je uporabljala. Poglavja so nato namenjena temu, kako je Udba zalezovala tri slovenske literate, Kocbeka, Pahorja in Jančarja. Kocbeka so zalezovali, ker se kot krščanski socialist ni pustil usmerjati od partije. Profesorja Pahorja so začeli zasledovati že leta 1952, ko je podprl Kocbekovo knjigo Strah in pogum in ker je pisal o slovenskem narodnem vprašanju. Tudi časnikarja in pisatelja Draga Jančarja je začela tajna policija spremljati in ga je kasneje tudi spravila v zapor. Pisatelj osvetli tudi udbovsko zalezovanje Jančarja, v času, ko je sodeloval pri rojevanju Nove revije.

V knjigi Jovanka in udba pa Igor Omerza opisuje dogajanje na “dvoru” komunističnega para. Za to publikacijo je avtor dobil večino dokumentacije v arhivu v Beogradu, brez katere, pravi, se ne da napisati resne knjige o Titovi soprogi. V knjigi je opisano, kdo je bila Jovanka, najprej je navedeno njeno vojaško življenje, nato, kako je postala Titova ljubica in kako sta se tajno poročila. Avtor podrobno opiše odnos in kako se je le-ta sprevrgel v pravo polomijo. Tito pa je zakon ohranil, ker ni hotel z javno ločitvijo povzročati škandala. Udba je zakonca najprej nadzorovala zaradi njune zaščite, tako doma kot v tujini. Poročala je, kaj o njiju govorijo domači ljudje in tuj tisk. A kmalu je Udba po Titovem naročilu začela kontrolirati, kdo vse se druži z Jovanko in kdo nanjo vpliva. Maršal se je tudi bal, da so za njo kakšne sovjetske obveščevalne službe. Poleg tega je v knjigi opisano tudi razkošno življenje para in kako je bila Jovanka obsedena s ceremonialnostjo in razkošnostjo. Avtor je publikacije obogatil s fotografskim gradivom. Nekatere zgodovinske fotografije in udbovske dokumente je prisotnim preko projekcij tudi prikazal.

Na srečanju je spregovoril tudi dr. Dimitrij Rupel, ki je predstavil svoje poglede na pomen raziskovanja te dobe in take tematike, o kateri sicer marsikdo pravi, da je manj pomembna, in celo, da bi jo bilo treba pozabiti. Rupel je prisotne povabil k razmišljanju, ali je bila Udba samostojna in neodvisna ali je poslušno sledila ukazom partijskih voditeljev. Večina namreč misli, da je bila orodje, toda dogajanje v Rusiji nam je lahko v razmislek. Nekdanji agent tajne službe KGB je vendar zdaj tam predsednik republike. Služba v tajni policiji lahko omogoča močno družbeno napredovanje, finančne ugodnosti, dostop do državnih funkcij itd. Tudi na Slovenskem so udbovci postali visoki funkcionarji in to nam razkriva tudi Omerza v svojih dragocenih publikacijah.