Kristjani in družba

Naši mladi stran, tujci pa k nam

Naši mladi stran, tujci pa k nam

Prerazporeditev bogastva pri nas (1)

Ko človeka vročina prisili k branju v hladnem prostoru s klimatsko napravo, lahko prebere kaj zanimivega. Tokrat sem zasledil zapis Milančanke, ki pravi, kako je šla po neke informacije na ameriški konzulat, misleč, da ne bo tam velike gneče, a se je zmotila: “Le nekaj metrov od vhoda na konzulat je bilo zelo urejeno razporejenih kakih sto ljudi, ki so bili tiho in jim je bilo vidno vroče … Ne vidim eksotičnih obrazov – vsi se zdijo Italijani. Skoraj vsi so mladi, skoraj vsi dobro oblečeni. Na pogled se pri vseh zdi, da imajo za sabo dobro stoječe družine in da imajo tudi dobre študijske nazive. Pa kaj delajo tam? Kaj želijo? Morda na počitnice v ZDA? Ne, za tisto je dovolj potni list in Esta (Elektronski sistem potovalnega dovoljenja), za ta dokument pa lahko mirno prosijo in ga hitro dobijo na internetu. Brez dvoma tisti mladi stojijo v vrsti, da bi prišli do tako zaželene “Green card”, dovoljenje za delo v ZDA. Če pa ob 14.00 na vroč julijski dan najdemo toliko ljudi pred ameriškim konzulatom, jih mora biti prav toliko, če ne več tudi druge dni. Medtem ko se oddaljujem od konzulata, kamor se očitno ne splača poskusiti vstopiti, se spomnim, da je pred neko zgradbo nedaleč stran neprestano vrsta enakih razsežnosti. V tej vrsti pa ni Italijanov, vsak dan je pred tisto pisarno kar nekaj deset, včasih nekaj sto tujcev, ki se postavijo v vrsto, da bi dobili dovoljenje za bivanje in delo v Italiji. V nekaj minutah se tako v moji glavi izoblikuje jasna ideja glede bližnje prihodnosti Italije – enostavno Italija ne bo več Italija, namreč ta nacija s to kulturno identiteto, postala bo namesto tega brezoblična zbiralnica enklav na etnični osnovi, te pa bodo v neprestanem konfliktu med sabo. Najboljši Italijani bodo namreč zbežali na tuje, zlasti v ZDA in v Veliko Britanijo, medtem ko bodo v tisto, kar je nekdaj bila Italija, še naprej prihajali ljudje iz tretjega in četrtega sveta”. Če se sedaj zamislimo malo nad pravkar prebranim, človek, ki živi in deluje v Novi Gorici, žal ne more storiti nič drugega, kot da podpiše, saj je slika pri nas praktično na las podobna opisanemu. Veliko mladih in perspektivnih kadrov gre na tuje, kar nekaj jih poznam, ki so res šli v Veliko Britanijo, pa še drugam, v ZDA tudi nekateri, a bolj od drugod. Stanje je v vseh ozirih na tem koncu močno skrb zbujajoče, in sicer na obeh straneh meje, namreč tudi v Gorici je kaj klavrna podoba. Če ne grejo na tuje, pa gre marsikdo v Ljubljano in okolico, tu je demografsko stanje že alarmantno, a se zdi, da to nikogar preveč ne skrbi. Stanovanjski bloki še vedno ponosno stojijo in jih celo obnavljajo v sprva mišljenih barvah, a kaj, ko Slovenci vse bolj te bloke zapuščajo, vanje pa se že vseljujejo razni tujci. Lahko si predstavljamo, da bo po blokih tujcev čedalje več, mesto pa bo vse bolj izgubljalo svojo že tako ali tako od vselej labilno slovensko identiteto, ki pa je v neki meri vendarle obstajala. Nadaljujmo z razmišljanjem, ki smo ga brali, kjer pa bomo ohranili predvsem tisto, kar označuje tudi slovensko družbo, ne le italijanske. Za razliko od nas, je ta poznala tudi določen čas ekonomske blaginje in ekonomskega liberalizma. “Saj se pravzaprav tretjemu svetu že kar nekaj časa približujemo … Upodobljeni po marksističnih učiteljčkih, ki so zasedli vse šole in univerze, smo se uklonili zlatemu teletu socialdemokratske države, ki “prerazporeja bogastvo” (marksisti so socialdemokracijo uporabili kot trojanskega konja za marksizem). Če je Robin Hood jemal bogatim, da bi dajal revnim, oz. je vračal revnim tisto, kar so jim bogati vzeli z davki, pa socialdemokratsko zlato tele prek davkov jemlje delavcem, daje pa brezdelnežem prek javne porabe. To je sedaj “prerazporeditev bogastva” – jemanje bogastva tistim, ki ga proizvajajo s potom lastnega čela (svobodnim obrtnikom, podjetnikom, zaposlenim v zasebnem sektorju), da bi dajali tistim, ki le porabljajo, delajo pa kolikor mogoče čim manj (javni zaposleni v vseh sektorjih, lažni invalidi, mladi upokojenci in vsake vrste priskledniki) ”. Mislim, da ni potrebno preveč daleč gledati, da vidimo, kako vse to drži ne le za Italijo, temveč še toliko bolj za nas, kjer lahko ugotovimo le, kako se je “uspešen” model iz rajnke skupne države le nadaljeval, da smo, kjer smo. Sam seveda nisem nikakršen strokovnjak, vidim pa, da ni vse lepo in prav, pa skušam vsaj kaj prebrati in razmišljati. Upam, da ne bo nič narobe, če se bomo ob tem zaustavili še enkrat.
/ dalje
Andrej Vončina

15.07.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!