Naše staro Sredozemlje

Piše: Danilo Čotar

Poletno branje

Sredozemsko morje je bilo edino in največje morje starega sveta in, kot pove že samo ime, je bilo v starem veku središče zemlje. To morje je tudi naše, saj so se Slovenci ob njem naselili v času, o katerem skoraj nič ne vemo. Moj zapis je tudi vabilo vsem, ki se v poletnem času mudijo na morski obali, naj to morje spoštujejo in ga ščitijo pred onesnaženjem in drugimi nesrečami.

Sredozemsko morje je tudi slovensko in je bilo veliko prej, kot trmasto trdi uradna zgodovina, ki brez nobenih dokazov ponavlja pravljico o naselitvi od 6. stoletja naprej. Že zgodovinar Jordanes kot sodobnik iz 5. stoletja jasno piše, da so bili Veneti oziroma Sloveni prisotni v srednjeevropskem prostoru že prej. Drugače bi si ne mogli razlagati starodavnih zemljepisnih imen, sestavljenih iz vindiš in vende. Nihče tudi ne zna povedati, kdo je zasedal krasno in rodovitno slovensko zemljo pred našim prihodom. Gotovo ni bila prazna. Zaradi prepletanja številnih ljudstev v tem delu Evrope in kopice raznolikih arheoloških sledov je resnico težko odkrivati. Brez dvoma pa drži, da se je naš narod, najsibo prišedši od koderkoli, naselil tudi ob severnem Jadranu in je primorska obala ostala do današnjih dni njegova južna meja. Prepričan sem, da so bili naši predniki že spretni mornarji in ribiči, ko oni drugi v Zakarpatju Sredozemlja še niso videli.

Sredozemsko morje je postalo tudi naše. Srečali smo se z narodi, ki so nanj pritiskali, in kulturami, ki so po njem priplule. Vrata so bila odprta v križišče sveta, kjer so se oblastniki prerivali za premoč, na njem so trgovci navezovali stike in iskali dobička, tu so stari mornarji pripovedovali zgodbe, ki se gubijo v davnini, tja do Odiseja in Eneja, Feničanov in Kartagincev ter bajeslovnih junakov Argonavtov. Velike stare kulture so se zrcalile v modrih sredozemskih vodah: Egipčani in Hebrejci, zlata Minosova doba na Kreti in mikenska v Grčiji, Atene in Šparta, Etruščani in mogočni Rim. Koliko modrijanov je rodilo Sredozemlje, koliko stavbarjev in kiparjev je oblikovalo vrhunske umetnine pod njegovim soncem, koliko pesnikov je navdihnila njegova lepota. Starogrški lirik Ksenofanes je takole zapisal:

Morje izvir je vode, izvir obenem je vetru:

Brez velikana morja ne nastali oblaki bi vlažni,

tudi ne sila vetrov, ki iz njih na plano vršijo,

tudi tokovi ne rek, ne eterska voda deževna.

Zaradi različnih kultur in babilona jezikov ter narečij je Mediteran še danes  majhen svet zase. Za Stare Grke je veljalo, da sega od Kavkaza do Herkulovih stebrov v Gibraltarju. Toda kako daleč v celino sega sredozemski pas? Stara modrost je postavila pravilo, da sega do tja, kjer še raste oljka. Vendar Mediteran prenaša svoj značaj po rekah, od izliva proti toku daleč v notranjost. Pravijo, da je po Rodanu prodrl do Lijona in po Padu do zahodnih Alp, po Nilu se je prebil do Sudana in po Soči se je primorski značaj vtihotapil do Bovca in v osrčje Julijcev.

Sredozemlje je prekrižano s številnimi črtami, ki so bile v teku zgodovine enkrat pot svile in jantarja, drugič pot soli in začimb, pa spet pot nakita in orodja, a tudi pot modrosti, umetnosti in znanosti. Če opazujemo ta križišča, moramo pač priznati, da je Mediteran zibelka evropske kulture.

Ljudstva, ki žive v Sredozemlju, kažejo precej podobnosti v značaju, a nikakor nimajo neke skupne zavesti ali solidarnosti, zelo so ločena in razcepljena ter med sabo sovražno razpoložena. Ljudje so se čutili zelo navezane na mesto z ožjo okolico in mesto je bilo obenem država in narod. Pomislimo le na Atene, Trojo, Kartagino. Zato laže razumemo nastanek številnih majhnih državic in republik v raznih obdobjih zgodovine. Mesta so želela biti samostojna in neodvisna.

Nihče ne bo mogel nikoli razčistiti zmešnjave jezikov in na stotine težkih narečij, ki so od izvornega jezika včasih bolj oddaljena kot en jezik od drugega. Pomislimo le na našo rezjanščino. Nikakor nimajo lahke naloge tisti raziskovalci, ki želijo razkriti daljno zgodovino. Njihovo vztrajnost je treba občudovati, čeprav do danes ni rodila veliko sadov. Mnoge sredozemske uganke ostajajo nerešene. Feničani, Punci, Etruščani, Sardinci, Albanci, Maltežani in tudi mi Slovenci: kdo so, od kdaj in od kod?

V Sredozemlju so se razna ljudstva in celo rase med seboj pomešali, križali in spajali, verjetno bolj kot kjerkoli drugje na planetu. Vsa ta mešanica različnih ljudi je v stoletjih izpopolnila prefinjene postopke za pripravo jedi, shranjevanje sadja, rib, mesa in mlečnih izdelkov, za obdelovanje zemlje in izdelovanje orodja. Marsikaj so zapisali v priročnike, veliko so prenašali po ustnem izročilu, včasih so bili postopki celo zaukazani v mestnih statutih. Posebno področje je bilo solinarstvo. Vsako mesto ali državica je želela imeti svoje soline, ker je bilo to neke vrste simbol neodvisnosti. Tudi na naši obali so se vrstile od Tržiča do Pirana in v Sečovljah delujejo uspešno še zdaj. Starodavno tradicijo ima oljkarstvo. Oljčno olje je bilo vedno nekaj svetega in oljke s koščkom kruha so bile skozi stoletja glavna hrana za reveže. Olje je gosto in bogato, da kar ne moremo verjeti, kako lahko nastane na revnih koščkih suhe zemlje, ki so jih naši predniki pridobili, tako da so razbijali skale in odnašali kamenje na griže ali ga vgradili v mejne zidove. Mediteran se ponaša z oljem, ki je najboljše, kar jih premore svet. Od nekdaj je bilo simbol večnega življenja in z njim mazilijo umirajoče.

Tu ni prostora, da bi opisali obširno področje ribištva in genialnega izdelovanja lesenih plovil od starodavne čupe do gondole in galej. Zanimivost obmorskih mest so trgi na odprtem: nepregledne vrste stojnic, naprodaj vse, zmešnjava in živžav. Že v antiki je bilo tako na grški agora in na rimskem forumu. Takrat so na trg zahajali moški in bil je najprimernejši kraj za politične spletke. S trgom so tesno povezane mere in uteži. Na obalah Sredozemlja je bilo toliko različnih, da ni mogel niti najspretnejši trgovec poznati vseh. Na italskem polotoku je bilo težko najti dve mesti, ki bi merili in tehtali enako.

Velik vpliv na kmetijstvo in gospodarstvo je imelo deževje. Vsa sredozemska obala nestrpno čaka dež, saj je marsikje deževnica v vodnjakih edini vodni vir. Že iz Stare zaveze vemo, da je dež ob pravem času božji blagoslov, uničujoča suša pa šiba božja in prekletstvo. Tudi vetrovi so bili pomembni za mediteranskega človeka, ki je vedel, kateri prinašajo vlago ali sušo, kateri povzročijo le rahlo valovanje morja in kateri ga razburkajo v nevarne valove, ki so lahko pogubni za ribiče in mornarje. Vetrovi so dobili imena in toliko jih je, da se jih ne da prešteti. Zgodovina Sredozemlja je prepihana s temi vetrovi in skoraj je ni pripovedke ali legende, ki bi ne vsebovala morskih neviht.  Veliko ljudi je utonilo, in če se je le dalo, so jih potegnili iz vode in jim nudili počitek v zemlji. Celo pokopališča so bila vezana na morje, saj so navadno postavljena v reber, ki je nagnjena proti obali. Še več pa je utopljencev, ki so našli grob v hladnih globinah. Tudi z ladij so umrle odvrgli v morje. Za njimi so izlili nekaj kapljic oljčnega olja, življenje na površju pa je teklo naprej.

V prejšnjem zapisu smo prekrižarili Sredozemsko morje v vse smeri in videli, kako so na njegovih obalah zrasla cvetoča mesta. Ljudstva, ki so se tu namnožila po koncu zadnje ledene dobe, so močno napredovala v kulturi in razvila do zavidljive ravni umetnost in znanost, obrti in poljedelstvo. Ves ta razvoj je strnjen v kratko dobo, kakih deset tisočletij. Kakšno pa je bilo Sredozemlje veliko prej, pred milijoni let, ko človeka še ni bilo?

Od učenih geologov smo izvedeli, da celine ne mirujejo, kot se nam zdi, ampak se premikajo. Obnašajo se kot ogromni plavajoči splavi na tekoči podlagi. Globoko pod zemeljsko skorjo so namreč zaradi visokih temperatur in pritiskov kamnine razmehčane in dopuščajo v dolgih obdobjih majhne premike celin. Afrika je bila s povezanim Arabskim polotokom pred 70 milijoni let kot samostojen otok, ki je plaval popolnoma ločeno od Evrope in Azije. Sredozemsko morje je takrat neposredno povezovalo Atlantski in Indijski ocean. Toda Afrika je počasi pritiskala proti Evropi, morsko dno se je gubalo, z njega so se vzdignile gorske verige. Tako so nastale tudi naše Alpe. Arabija se je približala Aziji in se z njo spojila, prehod med Sredozemskim morjem in Indijskim oceanom se je zaprl. To se je dogajalo približno od 20 do 15 milijonov let pred nami. Ostala je odprta le še povezava z Atlantikom skozi Gibraltar. Toda Afrika je še pritiskala in končno se je tudi ta prehod zaprl.

Sredozemsko morje je ostalo samo in čakala ga je žalostna usoda, začelo se je sušiti. Iz njega namreč izhlapi vsako leto okoli 4000 kubičnih km vode. To se pravi, da se to naše veliko morje v tisoč letih izsuši, čeprav pritekajo vanj velike reke, kot so Nil, Rona in Ebro. V resnici se je to zgodilo pred nekaj več kot šestimi milijoni let. Zazijala je grozna, suha kotanja, dolga okoli 3000 km in globoka tudi več kot 2000 m. Na dnu se je voda, ki so jo prinašale reke, nabirala v slanih jezerih. V teh neznosnih razmerah so skoraj vsa živa bitja izginila, zdržale so le redke alge. Vse je ležalo v neizprosno vroči slanici.

Kaj je dalo učenjakom misliti, da se je v preteklosti Sredozemsko morje izsušilo? Pred kakimi 50 leti je skupina ameriških raziskovalcev preučevala morsko dno. Povsod, kjer so vrtali, so približno 150 m pod sedanjo skorjo morskega dna srečali debelo plast soli. Ta plast doseže na nekaterih mestih 1500 m debeline. Nemogoče je, da bi tako debela odeja soli nastala na neki čudežen način pod vodo. V soli so bili tudi ostanki mikroskopskih alg, ki dokazujejo, da so bile te plasti nekoč na površju, saj alge žive le v prisotnosti svetlobe. Jasno je bilo torej, da je sredozemska kotanja ostala nekaj časa suha. Kmalu so našli še drug dokaz, ki je potrjeval to domnevo. Globoko pod sedanjo strugo francoske reke Rone, ki teče po naplavljeni ravnini, so odkrili skalno strugo, izdolbeno v granitu. V bližini izliva leži ta skrivnostna struga 900 m globoko. Nihče si ni znal razlagati, kako se je mogla reka nekoč izlivati v morje tako nizko. Zdaj je postalo vse jasno. Potem ko je morje izhlapelo, je reka padala v kotanjo z vrtoglavim slapom, ki je bil visok več kot 1000 m. Počasi pa je izdolbla vse globljo strugo in se znižala skoraj do nekdanjega morskega dna. Še globljo strugo so odkrili pod Nilom, v notranjosti Egipta leži 200 m pod sedanjo, v bližini morja pa čez 2000 m.

Med raziskavami so prišli do spoznanja, da se Sredozemsko morje ni izsušilo in zopet napolnilo le enkrat, ampak da se je to ponovilo večkrat. Plast soli, ki leži pod morskim dnom, je namreč tako debela, da bi ne mogla nastati ob eni sami izsušitvi. Poleg tega so našli, da je odeja soli v navpičnem prerezu prekinjena s tankimi plastmi blata. To pomeni, da se je ocean večkrat prelil čez pregrado v Gibraltarju in vsaj deloma napolnil prazno kotanjo. Do odpiranja in zapiranja Gibraltarja je prišlo zaradi premikov suhega morskega dna. Ko nanj ni pritiskala teža vode, so se začela tla pod silo razbeljenih kamenin vzdigovati, svet se je majal od potresov, iz razpok so bruhali stari in novi ognjeniki. Približno pred petimi milijoni in tristo tisoč leti je vrsta globokih razpok v smeri vzhod-zahod zopet odprla Gibraltarski preliv. Zdaj se je začel Atlantik na novo, a tudi zadnjikrat prelivati v izsušeno in s soljo prekrito dolino. Geologi so izračunali, da je začela voda padati čez 3000 m visok in več kilometrov širok slap. Vdiralo je tako do 160 kubičnih km vode na dan in to prelivanje je moralo trajati celih sto let, da se je Sredozemsko morje zopet napolnilo.

Zanimivo bi bilo takrat sedeti na skalah ob Gibraltarju in gledati apokaliptično predstavo, ki jo je priredila narava s podivjanimi elementi. Verjetno ni nobeno drugo morje na svetu imelo ob rojstvu tako pretresljivega prizorišča: ocean, ki v ogromnem slapu pada celih sto let. Ko se je gladina izenačila z oceanom, se prelivanje ni povsem zaustavilo. Zaradi močnega izhlapevanja v sredozemski kotanji mora ocean še danes nenehno pritekati noter, da nadomesti velike izgube. Tistega veličastnega prizora, ko je ocean v hrumenju voda vdiral v sredozemsko kotlino, ni mogel še noben človek videti. Šele nekaj milijonov let pozneje je afriški avstralopitek počasi razvil večje možgane in pred enim milijonom in 600.000 leti se je pojavil naš prednik Homo erectus, ki je s spretnostjo in iznajdljivostjo osvojil svet. Obvladal je ogenj in bil spreten lovec na slone, povodne konje in bizone. Na sredozemskih obalah se je naselil že zgodaj. Sledove tega človeka, ki so stari 700.000 let, so našli v raznih krajih po Italiji in tudi pri nas v jami pri Vižovljah, tako da je že hodil na morje v Sesljan. Tedanje prebivalce je morje klicalo v prostranost in jih zvabilo, da so se podali na valove s preprostimi plovili. Odkrivali so najlepše kotičke morske obale, osvajali nove pokrajine in postali nosilci kulturnih sporočil. Le tja skozi vrata Gibraltarja, kjer z močnimi tokovi vdira ocean, si ni upal nihče; morda le redki pustolovci, za katerimi ni zgodovinskih sledi. Prispodoba iščočega sredozemskega mornarja je Homerjev junak Odisej. Tako zapušča otok lepe ninfe Kalipso, pri kateri je živel razkošno in udobno, ter se odpravi v neznano na splavu, ki si ga je sam iztesal:

Črnega vina mu meh na splav prinese boginja,

drugo mešino z vodo, a v torbi še raznega brašna:

celo zalogo vabljivih jedi nagrmadi na krovu.

Slednjič mu pošlje na pot še veter ugoden in mlačen.

Vetra vesel si jadro razpne Odisej bogorodni,

sede h krmilu in spretno ravna plovilo pod sapo.

(Odiseja, spev 5, 265-270; prevod Anton Sovre)                          

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme