Naše šole so zaščitene z Londonskim memorandumom

Slovenska skupnost z zaprepaščenostjo sledi dogajanju okoli napovedane racionalizacije slovenskih šol oz. ravnateljstev.

Ni dvoma, da je šola nosilni steber kulture, jezika in naroda, ki mu pripada. Toliko bolj v primeru manjšinske skupnosti, ki brez ustrezne, učinkovite in kakovostne šole ne more preživeti.

Zato ni slučaj, da so po dvajsetletnem fašističnem obdobju slovenske šole v Italiji zaščitili z dogovorom na mednarodni ravni – z Londonskim memorandumom. Za to so si prizadevali naši predniki takoj po vojni, ko so z velikimi mukami odpirali slovenske šole v Trstu, Gorici in nato še v Benečiji. Londonski sporazum točno določa, katere so slovenske šole v Trstu, ki jih je prepovedano ukinjati.

Danes moramo stremeti po slovenski šoli, ki je ustrezno organizirana in kakovostna, odprta za vse, ki se hočejo vanjo vpisati. Za vse to pa je v prvi vrsti poleg učnega in neučnega osebja potrebna avtonomija šol. Če šola ni avtonomna, tudi ne more izdelati načrta kakovostne rasti in se razvijati. Prvi porok avtonomije pa je vodstvo šole, saj mora biti na šoli nekdo, ki postavi in koordinira delo, ki spodbuja učno in neučno osebje, goji dialog z vsemi šolskimi komponentami ter daje pobude za kvalitetnejši pouk. Torej ravnatelj. Zato se je ob bivšem in zadnjem natečaju za ravnatelje zahtevalo od italijanske oblasti obvezo, da bodo te natečaje ponavljali vsaka tri leta. V triletnem obdobju se lahko kdo upokoji ali premesti na drugo delovno mesto in potem zmanjka nameščeni ravnatelj, ker natečaj ni pokril vseh prostih mest. Ta obljuba se je izkazala za prazno in je kar nekaj šol brez vodje, kar dejansko že siromaši šolsko ponudbo.

Upamo, da ni bilo to morda nastavljeno, saj vemo, da se ne more ukiniti šola ali vodstvo, kjer je ravnatelj nameščen.

Kvalitetna šola ne more biti vezana samo na številke. Tu gre za manjšinski narod in za spoštovanje evropskih standardov zaščite. Tega italijanska oblast, žal, ne upošteva vedno. Poglejmo, kako ima italijanska skupnost v Sloveniji zgledno urejeno šolstvo: tu je šolstvo zares zaščiteno in je zanj lepo poskrbljeno, kljub številkam. Za razliko od tega, kar se dogaja pri nas, v brk mednarodni zaščiti naših šol. Država ima svoje dolžnosti na podlagi veljavne ustave in mednarodnih obvez.

Z ukinjanjem ravnateljskih mest in posledičnim zapiranjem šol naša skupnost ne bo imela prihodnosti. Kako bo lahko učinkovito organiziral kvalitetno šolo ravnatelj, ki mora skrbeti za celo mesto Trst ali za celo kraško področje od Milj do Devina, torej skrbeti za nekaj desetin šolskih stavb in središč ter za veliko število razpršenih učiteljev in učencev? Gre za obratno smer od razvoja kvalitetne šole. S tem bo šola samo izgubljala vpise in kakovostno ponudbo. Kar pomeni tudi konec skupnosti, ki iz nje raste.

Bomo črtali ravnateljstvo naslednice Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu? Ali še zadnje mestne avtonomne šole pri Sv. Ivanu? Bomo črtali ravnateljstva v Devinu – Nabrežini ali Dolini in s tem zadali dokončni udarec tem krajevnim skupnostim? Bo vrtec v Devinu ali Miljah vodil ravnatelj celotnega kraškega območja na Opčinah? Bo višja šola s posebnim ustrojem in smermi ostala brez avtonomije za svoj razvoj? Kako si lahko nekdo to zamišlja in pri tem trdi, da gre za razvoj naše šole?

In ni res, da naše šole živijo od enorazrednic, saj so marsikje prisotni vsi razredi in stroka dokazuje, da se da tudi v manjših večrazrednicah lepo prilagoditi didaktiko in pouk.

O prihodnosti naroda ne morejo in ne smejo odločati gole številke. Kjer je živo jedro, tam mora biti ustrezna šolska organizacija. Kjer je poskrbljeno za voden razvoj, se dvigajo vpisi.

Državna oblast, ki si je komaj povrnila pokojnine in dodala doklade za parlamentarce, z izgovorom na Državni načrt za odpornost in okrevanje briše avtonomne šole, kar je v nasprotju s samim imenom načrta. Dežela hoče, da bi si Slovenci sami ukinjali šole in vodstvena mesta, da bi osiromašili razvoj jezika in kulture, da bi črtali kakovostna delovna mesta z izgubo kadrov in uspešnih članov družbe, se pravi, da bi si sami žagali vejo, na kateri sedimo. Nobena manjšinska skupnost ali narod ne more tega narediti!

Nasprotno, od oblasti je treba zahtevati, da vzpostavi pogoje za dobro šolo. Ta ne more in ne sme biti za manjšinsko skupnost vezana le na gole številke. Slovenci smo se vedno zoperstavljali preštevanju, ker vemo, da bodo potem pravice dodeljene na podlagi števil – kar je proti veljavnim mednarodnim pravilom, italijanski ustavi in življenju naše skupnosti.

Zato Slovenska skupnost upravičeno pričakuje, da bodo vodilni organi slovenske šole na deželni ravni branili avtonomijo naših šol in zahtevali, da se spoštujejo posebna pravila, ki veljajo drugod po Evropi v zaščito slovenskega jezika, kulture in naroda. V zaščitnem zakonu piše, da morajo poskrbeti za razvoj slovenskega šolstva.

Pričakujemo, da bo politika branila pravice manjšinske šole, naj se izrazi paritetni odbor, in da bo zahtevala uresničitev razvojnih načrtov, ne pa brisanja identitete manjšinskega naroda.

Pričakujemo, da bo matična država Slovenija stala ob strani temu delu slovenskega naroda in zahtevala od italijanskih oblasti, da spoštujejo avtonomijo ter razvoj slovenske šole in torej manjšine v Italiji po zgledu lastnih pravil.

Pričakujemo, da bodo sindikati branili delovna mesta in zahtevali razvoj manjšinskih kadrov.

Pričakujemo, da se celotna naša družba postavi v bran bistvenega temelja naše skupnosti, ki je ogrožen v svoji avtonomiji in s tem ogrožana njena prihodnost.

Pričakujemo morda preveč?

Slovenska skupnost