Suzin svet

To naše golo preživetje (1)

To naše golo preživetje (1)

Piše Suzi Pertot / Denar, sveta vladar ...

Denar do konca meseca. Kolikokrat smo slišali, govorili, tarnali in razmišljali o tem. O preživetju, o denarju, ki ga ni, a mora biti za vse, za nas predvsem, za hrano in obleko, za davke, za ogrevanje, za položnice in za veselje, če ga kaj ostane. A po navadi ga ne. Denar je kot utrip, ki nam narekuje korak. Od njega je nekako odvisno, na katero pot se bomo podali, in dandanes žal veliko pogosteje gledamo v denarnico kot na uro. Denar je čas današnjih dni. Denar je vse, pa čeprav bi moral biti le obrobnost.
Ne vem, kako se s tem spopadajo drugi, z denarjem in vsakdanjimi stroški namreč. Sama imam beležko, tako lepo, z rožicami na platnicah, da deluje prijazno, v barvah, da je vsaj malo pozitivne energije na njej. Vanjo si vsak dan zapisujem vse izdatke, od kave, če jo sploh kje spijem, pa do nakupov in stroškov. Točno vem, koliko lahko porabim na mesec, več ne smem. Nisem človek, ki bi se zadolževal, ki bi si denar kjerkoli izposojal, niti v bankah niti pri prijateljih in sorodnikih. Pri teh še najmanj, ker jih nimam in jih že itak pogrešam. Torej, kar imam, in nič več, pa pika. Če so v januarju, denimo, izdatki previsoki, se v februarju obetajo suhe krave in veliko odrekanja. Tako pač je. Pomoči ni. In občutek imam, da smo lahko še zadovoljni, da je tako, in da bo v kratkem za vse nas še slabše, kajti plače in penzije so vse bolj tanke, izdatki pa se večajo. Ravno zdaj, v začetku septembra, sem kupovala drva za ogrevanje. Ni bilo enostavno, prebredla sem vse preprodajalce s kurjavo, prevozila kar nekaj kilometrov ter dolge ure brskala po spletu in sedela za telefonom. Rezultat je beden in žalosten obenem. Vsi se namreč izgovarjajo, da so drva, ki baje prihajajo k nam iz Bosne, Romunije, Bolgarije, nekaj pa tudi iz Slovenije, vsako leto dražja, da jih sploh ni več najti, ker gozdovi pač, ko jih enkrat do tal posekaš, rastejo od petdeset do sedemdeset let in več, pa čeprav naravovarstveniki trdijo, da je les obnovljiv vir.
Nazadnje, ko sem že izgubila dobra dva tedna v iskanju najboljše cene za zimsko toplino, sem razumela, da nihče ničesar ne prodaja zgolj iz človekoljubja in radodarnosti. Cene so skoraj povsod enake, če izrazim svoje mnenje, prenapihnjene in previsoke, ko sem utrujena in naveličana kapitulirala pred zakoni sodobne ekonomije, pa sem drva kupila pri istem prodajalcu kot leto prej. In še zahvalila sem se mu, da mi jih je prijazno pripeljal na dom na domenjeni dan in da mi je zadržal na zalogi za nespremenjeno ceno še tri palete, za katere doma nisem imela prostora in bodo počakale v skladišču do konca januarja. Prazen bančni račun in topel dom je bil rezultat dolgega romanja po čedajski okolici. In seveda obdobje suhih krav in odrekanja. Pa kaj, ko izdatkov žal ne moremo vedno načtovati in nad nami kot Damoklejev meč visijo še drugi nenapovedani stroški.
Ravno ko sem nekako pogoltnila dejstvo, da bo letos za kurjavo šla kar poldruga moževa penzija ali ves moj polletni zaslužek pri Novem glasu, mi je nekje na izletu odpovedal fotoaparat. Moj Olympus bridge, ki sem ga kupila pred nekaj več kot dvema letoma in je bil moj ponos, kajti kljub temu da, ko pritiskam na gumb, računam bolj na srečno naključje kot na znanje, so bile moje slike kar spodobne, priznam, včasih celo lepe. In še vedno se živo spominjam, kako sem stala v veleblagovnici sredi razbeljene Furlanske nižine, bil je avgust namreč, in razmišljala ter računala, ali si sploh lahko privoščim tale Olympus bridge. Ker sem tiste sorte človek, ki se odloči za vsak nakup v prepričanju, da kupujem nekaj, kar bo trajalo vekomaj, pa sem tudi srepo gledala trgovca, ki mi je razlagal, da se dodatno garancijsko zavarovanje ne izplača, ker se po dveh letih fotoaparata že vsak dodobra naveliča. Noro, sem pomislila, tako drag izdelek si lahko privoščiš kvečjemu vsakih deset, petnajst let, in seveda upala, da bo krasni Olympus bridge nesmrten, kot so bili nesmrtni tisti bogovi na gori, po kateri nosi ime. Olympus bridge pa je iz neznanih razlogov, zaradi tresljajev ob prenosu, pravijo tisti, ki so bolj podkovani v tem, odpovedal že čez dve leti. Kaj hočemo, digitalni svet je očarljiv, a veliko bolj ranljiv kot dobra stara mehanika iz mojih otroških let. “Ranjeni” fotoaparat sem skrbno zavila, ga spravila kot največje bogastvo in pogumno odločila, da bo šel v popravilo in nikakor ne na odpad. Najprej sem ga zaupala prijatelju, ki se ukvarja z digitalnimi napravami, ko nenadoma odpovedo in nas pustijo na cedilu. Vrnil mi ga je po mesecu dni z žalostno ugotovitvijo, da se rezervnih delov ne da več dobiti.
Ne dam se, ni mogoče, noro je, prepričujem samo sebe, obenem pa težim prijateljem in celemu svetu, ko preklinjam potrošništvo, družbo, ki kupuje in že meče na odpad, reklamo, ki nas zavaja, da je tako prav, in vse, kar je v zvezi s trgovino in trgovanjem. Lotim se vseh servisov, ki jih najdem na spletnem imeniku, jezim se, robantim, pišem na matično firmo Olympus, kjer mi najprej ponudijo drug fotoparat, ki naj bi ga dobila “skoraj” za ceno poravila in bi ga oni izbrali zame (saj se sploh ne poznamo in sploh ne vedo, kaj delam in kdo sem), ko pa odklonim, češ da mačke v žaklju ne bom kupovala, se vdajo. Aparat mi bodo popravili v mesecu dni, po noro visoki ceni, ki pa je še vedno veliko nižja kot izdatek ob nakupu novega. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

30.09.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!