Naša prioriteta in cilj sta pomagati ljudem, ki so v stiski

Piše: Jurij Paljk

POGOVOR / Jožica Ličen, ravnateljica Karitas koprske škofije

Ravnateljica dobrodelne organizacije Karitas koprske škofije Jožica Ličen je naša stara znanka in nanjo se vedno obrnemo, ko skušamo izvedeti kaj več o socialnem stanju premnogih ljudi, ki so tudi v Sloveniji potrebni pomoči. Prav te dni smo zaprli v likovni galeriji Ars razstavo Umetniki za karitas, ki je bila zaradi pandemije seveda močno okrnjena, kot so okrnjene in drugačne vse druge kulturne prireditve.

Gospa Jožica, povejte nam, kakšno je stanje v Sloveniji, govorimo seveda o potrebnih pomoči, tistih, za katere vemo, da se vsaj na Slovenskem ne izpostavljajo, vi pa njihove stiske poznate in jih skušate lajšati tudi v tem čudnem času pandemije.

Prijazen pozdrav vsem. Težko je povedati, kakšno je v tem času stanje pri nas, saj jaz večkrat rečem, da nas je 2 milijona in imamo 2,5 milijona različnih mnenj. Vendar se pri Karitas s tem ne obremenjujemo, naša prioriteta in cilj sta pomagati ljudem, ki so v stiski, pa naj bo koronavirus ali z njim povezane težave, kakor tudi vsi, ki so že v preteklosti bili del naše družine, ki zbira, sprejema in pomaga. Slovenska karitas in posledično vseh šest Škofijskih karitas se po svoji mreži trudimo videti, slišati in pomagati. Že na prvem srečanju Strokovnega sveta Slovenske karitas smo se dogovorili, da ostanemo zvesti vsem, ki jim pomagamo, poleg tega pa po svoji moči pomagamo tudi tistim, ki so se zaradi koronske krize znašli v materialni ali finančni stiski.

Kako v času pandemije poteka delo pri Karitas?

Tako kot na vseh področjih se je tudi delo Karitas zelo spremenilo. Pogled v oči in stisk roke je bilo treba prilagoditi sedanji situaciji. V Sloveniji je več kot 10.000 rednih prostovoljcev, veliko nas je takih, ki spadamo v tako imenovano ‘rizično skupino’, in prav tu smo se znašli pred izzivom. Opremljeni z maskami, rokavicami, razkužili so naše sodelavke in sodelavci začutili obvezo, da stopijo do ljudi. Treba je bilo veliko iznajdljivosti, pridobiti nove načine komunikacije, nove sodelavce, pa tudi se vključiti v delovanje lokalne skupnosti, Civilne zaščite in mnogo drugih.

V tem kontekstu se je spet pokazala velika solidarnost. Samo podatek, da se je na televizijskem Klicu dobrote, ki je navadno v Celju v živo, tokrat zbralo največ doslej. 640.000 evrov je številka, ki dokazuje odprto srce in tudi roke mnogih.

Nekaj aktualnih področij, ki intenzivno krojijo Karitas včeraj, danes, jutri …

V Centrih karitas v koprski škofiji, kjer po zadnjih podatkih prejema materialno pomoč dva tisoč družin in posameznikov, se tedensko delijo paketi. Hrani, kupljeni iz sredstev Karitas in prejeti na podlagi Ukrepa EU, je velika dodana vrednost pomoč nekaterih občin ter številnih dobrih ljudi. Povečale so se tudi prošnje za plačilo položnic in nujnih računov. Da človek ne živi samo od kruha, je v teh koronskih časih za Karitas velik izziv, kar dokazuje, da se starši in mladi z veseljem priključijo na Zoom srečanja, ki so namenjena prav njim:

– Popoldan na cesti dnevno nudi podporo staršem in otrokom, ki jih je šola na daljavo našla nepripravljene in imajo učne težave, tudi svetovanje v okviru Centra Bogdana Žorža je dragocena pomoč pri iskanju poti iz vsakodnevnih težav.

– Šola za starše ne ponuja le teorije, temveč medsebojno izmenjavo izkušenj. Na zadnjem srečanju je bil govor o odgovorih otrok in mladih na počutje. Kljub medijski negativni klimi so mladi pokazali na pozitivno plat šolanja na daljavo: poudarili so večjo sproščenost (šola v pižami), večjo povezanost z družino; manj je čustvenega izsiljevanja med vrstniki, učitelj se lažje posveti posamezniku. Učenci lahko namenjajo več časa tisti snovi, ki jim gre težje ali jih bolj zanima. Zelo pomembno se jim zdi tudi to, da imajo boljšo dostopnost znanj (spletni viri, spletne knjižnice), za pomoč lahko prosijo tudi koga iz družine.

Tudi za starejše so mladi dobili čas, saj so napisali veliko pisem, ki so razveselila oskrbovance v domovih za ostarele, voščilnice s podobo Svetogorske Marije so po pošti ali kar pred vrati prišle do bolnih in ostarelih.

O pomoči slovenske Karitas žrtvam in prizadetim zaradi potresa na Hrvaškem smo poročali, a opazili smo tudi vašo obzirno opombo vsem darovalcem pomoči, naj raje darujejo denarna sredstva in ne starih oblek. Razložite nam to, saj smo nekje ujeli tudi grenko opombo, da nekateri zmotno mislijo, da je Karitas tudi odlagališče nepotrebnega, vemo pa tudi, da so ponošene obleke na Zahodu postale pravi ekološki problem.

Celotna Slovenija se je že takoj po potresu vključila v zbiranje pomoči. Glede na to, da je sodelovanje s Hrvaško Karitas dobro, se je takoj vzpostavila komunikacija med odgovornimi na eni in drugi strani. Med prvimi besedami, ki jih je povedala sodelavka Karitas iz Petrinje je bilo: “Moja mama je zaradi covida-19 v bolnišnici, naša hiša je porušena, bližnja skladišča Karitas so neuporabna.” Mislim, da ni potrebno veliko, da razumeš, da kamion ali kombi oblačil ne bo rešil stanja. Povedala pa je, da se je celotna Hrvaška zganila in iz vseh njihovih krajev prihaja pomoč. Tudi zato sem napisala, da je v dani situaciji najbolj potrebna finančna pomoč. Ljudje so razumeli in že prvi dan se je zbralo preko sto tisoč evrov, kasneje pa toliko, da smo samo z zbranimi sredstvi pri Karitas lahko za najbolj ogrožene nabavili 40 bivalnih kontejnerjev. Kar se rabljenih oblek tiče, pa ni samo moje mnenje, temveč lahko le potrdim, da je to svetovni ekološki problem. Pri Karitas dobimo oblačil veliko, veseli bi bili, če bi jih lahko vse razdelili, toda, hvala Bogu, povpraševanja je veliko manj kot potreb. Žal mi je vseh tistih, ki jamrajo, da nimajo kaj obleči, ne naredijo pa koraka, da bi prišli k številnim humanitarnim organizacijam in si izbrali, kar se ponuja. Kdor nima, naj, prosim, vpraša; vsi ostali pa ni treba, da kupujemo, več kot potrebujemo, tudi to spada v seznam ohranjanja stvarstva.

Pandemija nas je in nas vse dela drugačne, to je dejstvo, se vam tudi dogaja, da to opažate? Se vam ne zdi, da so potrebni v teh časih še bolj brez glasu v javnosti in še bolj potisnjeni na obrobje?

Res je, pandemija nas dela drugačne, upam in želim, da bomo po koncu te nadloge res drugačni, boljši in bolj prijazni. Ko smo pri Karitas delali petletni strateški načrt, smo za letošnje leto izbrali geslo: “Glas revnih v družbi”. Marsikdaj se ta glas izgubi v poplavi iskanja senzacionalnih novic, na drugi strani pa ustvarjanje programov za katere mislimo, da bodo rešili vse stiske. V teh časih se je treba v vseh generacijah soočiti z novo situacijo, se zazreti vase, tudi potrpeti in prispevati po svoji moči, da se čim prej izvijemo iz te težave. Če pogledamo samo zadnje leto: najprej se je govorilo o starejši generaciji, toliko je bilo izrečenega, da smo le starejši tisti, ki ustvarjamo probleme, da ne rečem kaj hujšega. Kmalu je bil na udaru turizem, žal je bil medijski problem, da ne moremo potovati, počitnikovati, kot smo bili navajeni. Veliko manj se je govorilo o tisočih delavkah in delavcih, ki jim je bil turizem vsakdanji kruh. In prav pri Karitas srečujemo mnoge. Tu so številne matere samohranilke, ki so v restavracijah in hotelih le pomagale in so čez noč ostale brez dohodkov. Potem so študentje in mladi, ki jim je bilo to delo vir preživetja. Da o njihovih delodajalcih sploh ne govorim. Uspešni in dobri so ostali za zaprtimi vrati. Tudi o strogih ukrepih v delovnih organizaciji se malo govori, več besed se namenja tistim, ki delajo od doma, kot onim za tekočim trakom. Veliko, preveč, nerazumevanja je do zdravstva. Če slediš novicam in poročilom, je veliko govora o tem, koliko je kdo z nabavo ‘pripomočkov’ zaslužil, da se eni trudijo in so na robu človeških moči (mimogrede, tudi zdravnik in medicinska sestra je samo človek), drugi pa umirajo, to skoraj ni skrb vzbujajoče. Ja, vse priznanje tudi državni sferi, vsi zelo delajo, vendar žal se eni trudijo, včasih tudi neuspešno, kako bi premagali pandemijo, drugi pa tudi noč in dan tuhtajo, kako bi izničili delo prvih. Žal, iskanje igle v senu, ni produktivno in “gospa korona” se veselo sprehaja po svetu. Trenutno je na udaru šolanje na daljavo. Res je zmeda, vendar bodimo pošteni in se vsak zase vprašajmo, kaj lahko sami naredimo. Šolanje in tudi družinsko življenje sta postavljeni na glavo, me pa boli, da nekateri starši preprosto svojih otrok ne prenesejo doma. Marsikje pa gre prav temu obdobju zahvala, da so se v družini bolje spoznali, morda tudi skregali, vendar se podpirajo. So pa mnoge psihosocialne ustanove in posamezniki v tem odkrile tržno nišo in dnevno ponujajo svoje usluge. Seveda ne volontersko.

Morda se vam bo zdelo čudno, a zares vas moramo vprašati, kako to, da v domovini Sloveniji načrtno ustvarjajo mnenje vedno isti, da kristjani nimamo pravico do življenja, nastopanja v javnosti. Drugače si ne moremo predstavljati zadnjih hudih dejanj, ko so na TV Slovenija kriminalizirali kristjane na več načinov, prav skrb vzbujajoča pa je tudi zadnja oskrunitev freske na ljubljanski stolnici. Že v evangeliju piše, da bomo kristjani preganjani, a občutek imamo, da se na Slovenskem to stanje še stopnjuje, predvsem zato, ker za večino slovenskih medijev ta vlada ni “prava”, pa čeprav dobro dela, saj je skušala v času pandemije pomagati vsem. Po naravi ste obzirni, vedno ste skušali sodelovati z vsemi, pomagali ste vsem, a odgovorite nam, prosim, zakaj po vašem mnenju prihaja do tega.

Jaz sem ponosna na svoje krščansko izročilo. Nasprotovanje krščanstvu pa je velika rakasta rana slovenske družbe. Pa ne le slovenske, večinoma vse družbe, v kateri vlada blagostanje, v materialnem smislu mislijo, da je Bog nekoristen. Očitno so med nami ljudje, ki se požvižgajo na Božje zapovedi, pa ne zato, ker jih ne poznajo, temveč zato, ker vedo, da bi morali spremeniti svoje življenje. Pri vsem naštetem bi bila dovolj univerzalna misel: “Ne stori drugim tega, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi.” Tako pa na spletnih omrežjih in tudi v živo nekateri prav tekmujejo, kdo bo kristjane bolj užalil. Ne trdim, da smo kristjani svetniki ali angeli, vsi smo le ljudje. Kriminalizacija kristjanov ima že dolgo zgodovino, ki se globoko zajeda v naš vsakdan, pa tudi v vsakdan tistih, ki nas ne marajo. To nas vse skupaj boli, morda je krivda tudi na nas, ker ob vsaki klofuti nastavimo še drugo lice. Ko berem o napadih na duhovnike, na župnišča, svete podobe in vsako še tako dobronamerno besedo, me je res strah in si ponavljam nam dobro poznane besede: “Moji rojaki, kaj smo vam storili?” Nekaznovana zgodba Strunjanskega križa in Brezjanske Marije je bila vstopna točka v kristjanofobijo. Vsakokrat, ko sem šla v Ljubljano, sem se, čeprav le za trenutek, ustavila v stolnici, tudi zato, ker je bilo v njej in okrog nje veliko ljudi iz drugih dežel in so s spoštovanjem ogledovali našo kulturno dediščino. Zanimivo bi bilo vedeti, koliko obiskovalcev se je postavilo pod fresko iz 18. stoletja in v svoje kraje preneslo podobo našega krščanstva in naše kulture. Ko sem jaz hodila v šolo, smo imeli predmet moralna vzgoja, in če si še tako kličem v spomin, ne dobim odgovora o morali do svetih podob. Potem se pa čudimo, da nekateri mediji privoščljivo govorijo o vandalizmu, ki pa ni nič drugega kot hudobija in sovraštvo.

Tudi sami ste zaradi zdravstvenih razlogov že več časa doma, poslužujete se telefona, povezav preko interneta, sami imate gotovo vrsto “Zoom” srečanj. Kako to doživljate, predvsem pa nas zanima, kdo so vse tiste osebe, ki fizično v pandemiji vztrajno delajo, pomagajo na terenu?

V tem koronskem času priznavam, da je za moje zdravje način dela prava terapija. V oktobru sem bila v bolnišnici in zaradi ‘srčnih težav’ mi je zdravnik naročil, naj se držim doma, ker sem dobesedno magnet za koronavirus. Seveda ga lahko ubogam, ker imam okrog sebe dobre sodelavce, ki niso pozabili, da so v Karitas zaradi ljudi v stiski, pa tudi družino, ki me dan za dnem razvaja. Bogu hvala, da je tako. Res mi ni dolgčas, računalnik, telefon in vsi možni načini komunikacije so zamenjali vsakodnevna srečanja. Ko sem bila prvič na “Zoom seji”, se mi je zdelo čudno, zdaj je to prešlo v navado, kljub temu pa ne bi niti sebi niti drugim želela, da to postane način življenja. Takoj v začetku koronske krize smo si med sodelavci  rekli: “Če bi se Mati Terezija bala gobavcev, ne bi bila svetnica in naša vzornica!”, zato se tudi mi ne bomo ustavili in bomo pomagali po svoji moči. Upam si trditi, da nas je prav ta čas utrdil in še bolj povezal z ljudmi v stiski.

A se vam ne zdi, da so vsa ta dogajanja na svetovnem spletu le slab nadomestek srečanj v živo? Že res, da spletni pogovori skrajšajo razdalje, a to ni isto, kot je srečanje v živo. V imenu vseh v uredništvu vam lahko povem, da tudi vas pogrešamo, da boste čim prej spili z nami eno kavo.

Res je svetovni splet le nadomestek, ki v nobenem primeru ne odtehta osebnih stikov. Vendar se je treba v danem trenutku zahvaljevati, da lahko na ta način delamo in komuniciramo. Naj iskreno povem, da sem bila ob postavitvi razstave Umetniki za karitas v galeriji Ars dobesedno ljubosumna, ker sem razstavo občudovala le na sliki, še bolj kot to pa sem res pogrešala sodelavce Novega glasa, dialog o aktualnih temah s prijateljem in urednikom Jurijem, pa tudi prizadevanja gospe Franke Žgavec, da bi s prodajo slik dobili čim več za ljudi v stiski. Ob tej priložnosti naj povem, da je izkupiček prodanih slik namenjen otrokom umetnikov, ki so zaradi koronske krize ostali brez dohodka … in Bogu hvala doslej smo lahko pomagali 15 otrokom. Ja, kar se kave na Travniku tiče, pa se mi zdi, da je v teh čudnih časih v moji nostalgiji še boljša, in si srčno želim, da se ti časi čim prej vrnejo, seveda v zdravju.

Pred dnevom kulture smo. Starejši radi rečemo, da je pomembna predvsem srčna kultura, ki se odraža najprej v odnosu do bližnjega, nato do jezika, družbe, do vsega našega dela. Napišite nam, kaj si želite vi ob tem prazniku in kaj bi bilo prav, da bi vsi na ta praznik razmislili!

Če je moja prva knjiga Sveto pismo, so nedvomno druge v vrsti knjige naših pesnikov in pisateljev. Tudi spoštovanje domače besede je največja srčna kultura, saj gradi kulturo naroda in posameznika. Ob dogajanju Umetniki za karitas sem spoznala marsikaj, tudi papeževo pismo umetnikom, ki pravi, da sta lepota in dobrota odsev Stvarnika. Že vseh 26 let se ob kulturnem prazniku razstava ustavi v Galeriji Družina v Ljubljani, zadnjih pet let pa je ob tej priložnosti sveta maša v ljubljanski stolnici in je namenjena zahvali in prošnji za kulturo in umetnost v domovini. Letos bo na zunaj drugače, vendar sem prepričana, da bo med vsemi, “ki v srcu dobro mislimo”, sporočilo lanske kolonije Umetniki za karitas, ki pravi: “Vi ste luč sveta” in letošnje: “Vi ste sol zemlje” doseglo čim več ljudi. Dragi prijatelji bodimo luč in sol!

Najlepša hvala za pogovor!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme