Intervju

Naša notranjost se lahko tudi materializira (1)

Naša notranjost se lahko tudi materializira (1)

Piše Danijel Devetak / Pogovor: Miha Kramli

Miha Kramli je diplomiral iz teologije, podiplomski študij je opravil iz družinske dinamike in psihoterapije. V zdravstvenem domu v Novi Gorici vodi Center za zdravljenje odvisnosti; prav na tem področju ima bogate, več kot dvajsetletne izkušnje. Sodeluje v različnih programih na področju preventive, vodi delavnice za dijake in starše, veliko pomaga posameznikom in družinam. Kot izvedenec za odvisnosti je znan tudi v zamejskih krogih, kjer je že večkrat predaval. Z njim smo imeli daljši pogovor o družinskih dinamikah v času koronavirusa, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.

Čas koronavirusa je marsikje precej družbene in družinske dinamike. Kakšna je slika, ki ste si jo naredili vi?
Naša notranjost se počasi lahko tudi materializira. Notranje stanje človeštva se je materializiralo v smislu, da je narava tako ali drugače odreagirala na naš slog življenja. To je bil dolg proces, ki je pripeljal do tega, da se je nekaj takega zgodilo. Naše notranje stanje doživljanja človeštva se pozna tudi v naravi.
Vsak otrok hrepeni po srečnih, ljubečih, sočutnih, toplih odnosih. Če bi otroku rekli, naj izbere zaslon ali sočutne in ljubeče odnose, otrok nikoli ne bi izbral nove tehnologije, telefončkov in tablic. Zakaj pa? Ker na nevrofiziološki ravni v odnosih, ki so sproščeni, ljubeči, ki vzbujajo občutek zadovoljstva, povezanosti in varnosti, se v možganih sproščajo snovi, ki vzbudijo občutek radosti. Sami odnosi sprožajo v možganih snovi, ki poskrbijo, da smo srečni in zadovoljni. Če otrok nima zadostnega števila izkušenj toplih odnosov, mu seveda primanjkuje dobrega počutja, ki izhaja iz odnosov, zato bo prej ali slej iskal nadomestila za to, naj si bo preko igric, socialnih omrežij ali gledanja televizije. Zato lahko rečemo, da smo večinoma starši odgovorni za to, ali bo naš otrok doživel zadostno količino zadovoljstva, ker smo kot družina ustvarili neko prijazno družinsko dinamiko. V obdobju koronavirusa, ki nas je nekako izoliral in smo morali živeti med štirimi stenami, je lahko vsakdo izmed nas ocenil svojo družino: ali je dinamika družinskih odnosov usmerjena v to, da pomirja, da aktivira naše možgane, da proizvajajo neko radost, ali pa smo doživeli neko družinsko krizo. Koronavirus je pokazatelj tega, kar smo doslej vlagali v naše družinske odnose. Starševstvo ni le vzgoja, temveč je nedokončana zgodba razvijanja samega sebe; ni dovolj, da berem knjigo ali strokovno literaturo ali hodim na seminarje, ampak gre predvsem za to, da razvijam samega sebe v vzajemnem odnosu z otrokom. V tem odnosu se lahko tudi učim sočutja, iskrenosti, živosti, veselja, nežnosti. Kot oče ali mati sem v stanju izolacije lahko preveril, koliko sem samega sebe doslej razvil, koliko sem razvil starševske kapacitete, ali sem kot oče “funkcionalen” ali pa sem čisto odpovedal.
V tem odbobju smo v družinski dinamiki, predvsem v dinamiki s samim seboj, kot starši preverili tudi svoje podzavestne strahove. Ti nam nekako nastavljajo zavore, namesto da bi bili kot starši poganjalci, spodbujevalci družinskega življenja. Podzavestni strah, da npr. ne bom uspel v poklicu, je v nas zaradi izolacije še bolj prišel na plan, postal je še globlji, lahko preraste celo v paniko. Strahovi, ki jih imamo starši v sebi, so lahko dejansko tako močni, da ne zaznamo otrokovih resničnih potreb, ker smo preobremenjeni s svojimi strahovi. Morda smo tudi prezaposleni s službo, z vrtom itd. V strahu ne morem opaziti, da se otrok od mene oddaljuje in da najde v virtualnem svetu več živosti, iskrivosti, živahnosti kot v domačih odnosih, v družinski dinamiki.
Koronavirus je dejansko prinesel velike priložnosti za samoizpraševanje nas staršev. Treba je povedati, da otrok z novo tehnologijo ne bo razvil potrebnih veščin za uspešne medčloveške odnose. Samo s telefončkom, tablico ali računalnikom se ne more usposobiti za komunikacijo iz oči v oči: nobena aplikacija, računalniška igrica oz. socialno omrežje ne more nadomestiti osebne interakcije z drugimi ljudmi. Otrok mora družabne veščine razvijati v resničnem življenju: to pa se začne doma. Koronavirus nas je pribil na mobitel, računalnik, tablico ali televizijo, nismo mogli ustvarjati osebne interakcije. Če naša družina, domača skupnost temelji zgolj na monitorčkih, v njej otrok ne bo razvil veščin za uspešno komunikacijo v življenju. Družaben otrok je tisti, ki je rad med ljudmi in se zna z njimi tudi pogovarjati. Sposoben je navezati stike in uživati v športnih, glasbenih, dramskih itd. dejavnostih. Družaben otrok ni tisti, ki samo klepeta o socialnih omrežjih, ampak tisti, ki je sposoben izkazovati pozornost ali tudi sočutje do drugih. Idealen kraj za učenje neke družabnosti, sposobnosti širše komunikacije, sta ljubeča starša, mati in oče. Onadva sta zgled zdravih odnosov.
Povprečen slovenski, italijanski ali evropski otrok preživi povprečno pred zasloni okrog 53 ur na teden, se pravi precej več kot v neposrednem odnosu s starši ali z drugimi. To je kar huda zadeva! Že skoraj 60% otrok preživlja svoj prosti čas v virtualnem, ne pa v realnem svetu. To prinaša hude posledice. Če si človek izoblikuje sliko o življenju preko virtualnega – in ne realnega – doživljanja, je njegova osebnostna struktura drugačna od strukture tistega, ki prosti čas doživlja v realnem svetu. Zato morajo biti starši dovolj pametni, da znajo postavljati meje. V to bi morali vlagati veliko več energij, da bi pridobili znanje in sposobnosti, kako postavljati prostorske in časovne omejitve. Čaka nas še veliko dela.

Biti nekaj časa nekako prisilno “zaprti” med štirimi stenami je za člane – tudi številnejše – družine vedno in vsekakor dobro?
Ne glede na to, koliko je velika družina, bom odgovoril v luči tega, kar počenjam. Koronavirus je v posamezniku in družini lahko okrepil občutek, da vse skupaj postaja dolgočasno. Vse je monotono, nič se ne dogaja in nastaja velika želja po tem, da bi se nekaj dogajalo. Starši smo nekako razvili misel, da je dolgčas nekaj nevarnega, neprimernega. Dejstvo pa je, da v življenju ni nič hudega, če imamo kdaj občutek, da je dolgčas, da se nič ne dogaja! Ker smo starši tako “skrbni”, takoj poskrbimo za to, da otroku ne bo dolgčas, da ne bo v brezdelju; da bi dolgčas takoj pregnali, mu lahko damo v roke prenosnik ali tablico in on se začne igrati. Ko se naveliča ene igrice, lahko v trenutku preide na drugo ali na en monitorček vključi drugega, televizijo, telefonček itd. Otrok se nauči tega: ko se nič ne dogaja, ko je dolgčas, je to nekaj “nevarnega”, pred tem je treba bežati … Da se nekaj dogaja, gre na monitorček, kjer v minuti ali dveh spreminja vsebine. Starši smo s takim vzorcem otroka naučili, da v življenju ni treba čakati, da je vse takoj na voljo, da stvari lahko takoj spreminja. Starši, ki se nekako bojimo se ukvarjati z otrokom, ko mu je dolgčas, ali pa nimamo dovolj energij zanj, otroka zaposlimo z novo tehnologijo; spregledali pa smo, da naš otrok, ko bo živel leto ali dve tak vzorec ali ko bo 50 ur tedensko pred monitorčkom, ko bo od nas nekaj zahteval in mi mu tega ne bomo mogli uresničiti, bo na nas kričal ali bo razbijal; ko mu v šoli kaj ne bo šlo in ga bo profesor na to opozoril, ne bo sposoben slišati avtoritet, ne bo sposoben popraviti stvari, ki mu jih bo profesor narekoval; ko ga bodo prijatelji povabili, da bi skupaj nekaj delali, on pa ima vzorec, da je vse hitro dosegljivo, da ni potrebno čakati, bo lahko tudi v krogu najbližjih prijateljev popolnoma “neuporaben”.
Koronavirus je v – manjših ali večjih – družinah lahko še bolj osvetlil ta problem, če ga imamo. Bojimo se obdobja neaktivnosti, občutka dolgčasa, ki pa sploh ni nevaren. Če dolgčas preganjamo tako, da gremo pometat, čistit po hiši, kaj skuhat, vzet knjigo ali nekaj narisat, je nekaj dobrega. To, da otroka damo na monitorček, pa je nekaj slabega. Kar se tiče tega, je prav, da smo v družini pozorni na štiri temelje odločanja, kaj je za otroka primerno in kaj ne. Program, ki ga moj otrok uporablja, predstavlja dejstva ali izmišljotine? Če predstavlja resnična dejstva, ni nič narobe. Program, ki je poln laži, ki predstavlja izkrivljene poglede na življenje, pa ni primeren. Vprašanje je tudi, katere značajske poteze skuša program izoblikovati v otroku: so nastopajoči v igrici ali filmu zgled za mojega otroka? Ali je v programu neki humor, ki temelji na poniževanju drugih? Če v pozitivni luči prikazuje nesramnost ali nespoštovanje avtoritete, tega programa otrok ne more uporabljati. Kako program predstavlja otrokove družinske člane? Morda starše kot lenuhe, določene ljudi kot debeluhe, neumneže itd.? Četrto vprašanje: ali je program v skladu z vrednotami, ki jih družina zastopa?
Veliko staršev je nekako izgubilo sposobnost urediti lestvico vrednosti, po kateri bi določali, kaj naj otrok uporablja in česa ne. Dejstvo je, da se otrok zdravega čustvovanja ne more naučiti pred zasloni. Svet, ki mu vladajo zasloni, je velikokrat zlagan. Če otroku neki program ni všeč, ga preprosto zamenja za nekaj bolj zanimivega. Mu ni treba se naučiti čakati, biti potrpežljiv; takoj zamenja in dobi zadovoljitev. Za prihodnost otroka je to lahko hudo.

Je čas izolacije doma lahko tudi razlog za več prerekanja in nove spore, morda tudi ločitve zakoncev?
Tisti, ki smo krščansko vzgojeni, imamo v glavi močan stavek iz poročnega obreda: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči”. To je potrebno prenesti na življenje v današnjem času. Kaj hočem povedati? Kot posameznik in terapevt ne morem od nikogar zahtevati, da je v nekem odnosu do konca, da mora zdržati za vsako ceno, tudi če je trpinčen, tudi če ima stalno prepire. To ne gre. Kdo nas je učil reševati prepire? Če ženi rečem “ne maram te”, ona meni “ti si zmaj”, se začneva kregati. In ker mi je hudo, letim k sosedu Jožetu in mu rečem: “Jože, doma imam zmaja”, on bo rekel: “Sva že dva”. Ko od Jožeta pridem domov, se vrnem miren, ne pa pomirjen. Jožetu sem povedal, pa mi je lažje. Ker sem Jožetu povedal, se moj odnos do žene ni popolnoma nič spremenil. Ni rešitev v tem, da grem k Jožetu. Rešitev je v tem, da v trenutku, ko sem jezen na ženo in ona name, si to poveva. Če sva si sposobna povedati te stvari, se zgodi nekaj pomembnega: do čustvene pomiritve prideva doma. Ko pride do konfliktov, se moramo naučiti, da pridemo do čustvene pomiritve doma; ne pri Jožetu ne v gostilni ali v hitri vožji. Kdo nas je tega naučil?! Zahtevajo: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči”, a ljudi je hkrati potrebno naučiti, kako se ohrani odnos, ko bodo hudi trenutki, ko bo kričanje. Večji del partnerjev teh postopkov ne obvlada. V obdobju koronavirusa se spori lahko stopnjujejo. So pa tudi družine, ki jim je virus dal priložnost, da so se odnosi znatno izboljšali. Veliko družin je imelo stisko, veliko jih je tudi zacvetelo.
Ko otrok opazuje starše in vidi mene, ki letim k Jožetu, ko mi je hudo, bo našel vzorec: ko je v družini hudo, ni dobro ostati doma, je najbolje zbežati, kot to počenja moj oče; enako bo počenjal otrok, ko bo odrasel. Če pa otrok vidi, da oče in mama leta in leta zmoreta, tudi ko je hudo, da pride do čustvene pomiritve doma in da potem življenje teče normalno naprej, bo dobil vzorec: tudi ko je doma “vroče”, je treba zdržati. Nobena tema ni prehuda, prezahtevna. Konflikti niso tragedija, ampak tema, ki jo je možno rešiti.
Druga stvar, ki se je v tem odbobju zelo močno pokazala, je sposobnost prebujanja odličnosti. Če ženo pohvalim in ona zna mene pohvaliti, prebujava odličnost drug pri drugi. Ko grem na službeno pot, zagledam na kongresu žensko svojih sanj in hormoni “špricajo”. Ker sem doma potrjen v odličnosti, bo ta ženska meni izziv; ne bo mi pa rešitev. Z njo bom navezal stik in prijateljeval ali pa celo stika z njo ne bom navezal, ker sem v odličnosti potrjen doma. Če pa jaz v odličnosti doma nisem potrjen, ampak sem “podhranjen”, grem na službeno pot, zagledam žensko svojih sanj, mi pa ta ženska ne bo izziv, ampak rešitev. “Končno sem našel žensko, ki mi ustreza”. Če mi uspe, kaj se bo zgodilo? Čez nekaj mesecev ali morda leto bom ugotovil, da sem prišel z dežja pod kap. Nisem razrešil svojih umanjkanj, negotovosti, napačnih predstav; zgodba se mi bo gotovo ponovila še v težji obliki.
Koronavirus je kar osvetlil naše sposobnosti, kako reševati prepire, kako prebujati odličnost. Za partnerje je pomembna tudi t. i. miselna enotnost: ni nujno, da se z ženo o vseh stvareh strinjam, niti ona z mano. O pomembnih stvareh, kot so npr. uporaba telefona pri otroku, kako bo otrok preživljal prosti čas, kako mu bova spregovorila o spolnosti, kako bova razporedila dan itd., pa morata biti miselno enotna. Ni treba, da sta enotna v navijanju za isto ekipo pri nogometu, če ga ona sploh spremlja … Ko otrok začuti, da sta starša miselno enotna, bo razumel, da ne bo dosegel svojega, tudi če bo lagal, tudi če bo izsiljeval, tudi če bo pobegnil od doma, tudi če bo nasilen. Ob miselni enotnosti začuti, da mora pri sebi nekaj spremeniti, stopiti korak nazaj. Miselna enotnost staršev napolni notranji akumulator otroku z močjo, da bo kasneje, ko bo imel težave in konflikte, sposoben sam, z lastnimi močmi, rešiti težave. Ne bo se treba napiti ali pobegniti. Miselno enotna starša sta ga usposobila, da bo kos življenju. Med njima se tedaj dogaja neki čudež: ko zmoreta miselno enotnost, se življenjski pogum, življenjska radost, občutek varnosti, občutek volje krepi v obeh. Takrat sta nagrajena. Koronavirus je pokazal, da z lahkoto pride do sovraštva, kreganja, nasprotovanja, dokazovanja, kdo ima prav, kdo bo koga, kdo bo prej popustil. Izrednega pomena je, da v pripravo na zakon, da že v šolske sisteme vključujemo vsebine, ki nas usposabljajo za partnerstvo. Samo zahtevati, “kar je Bog združil, tega naj človek ne loči”, ne moremo, če ljudje nimajo sposobnosti za to.

/ dalje prihodnjič

15.05.2020

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!