Narodni dom naj bo last Slovencev!

Letos, ob stoletnici požiga Narodnega doma, bo v Trstu, kot po napovedih, velika slovesnost, za katero vlada ogromno zanimanje. Narodni dom je namreč simbol za vse nas, simbol našega vztrajanja na tem območju in njegov požig je še vedno nezaceljena rana.
Zadnje čase se veliko govori o tem, naj bi do 13. julija letos Italija vrnila Narodni dom nam, Slovencem, da bi Slovenci postali ponovno lastniki te simbolne palače. Slišijo pa se tudi mnenja, da vrnitev slovenski narodni skupnosti ni potrebna in da bi bilo dovolj, da bi Italija dala slovenski narodni manjšini upravo stavbe v ul. Filzi.
Predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj je med tistimi, ki si jasno in brez zadržkov prizadevajo, da bi prišlo do dokončne vrnitve Narodnega doma slovenski narodni skupnosti.
Kako je s postopkom vračanja Narodnega doma?
Prizadevanja za vrnitev Narodnega doma potekajo zelo dobro in hitro. Da je tako, se moramo najprej zahvaliti predsednikoma Republike Slovenije in Republike Italije, Borutu Pahorju in Sergiu Mattarelli, ki sta se zelo zavzela za vrnitev lastništva Narodnega doma slovenski narodni skupnosti v Italiji. Poleg njiju so si za vrnitev prizadevali minister za zunanje zadeve Miro Cerar in več vladnih funkcionarjev, še posebno generalni konzul Vojko Volk in veleposlanika Bogdan Benko ter Tomaž Kunstelj. K temu pomembno prispeva tudi slovenska senatorka Tatjana Rojc. S pooblastilom vladnega podtajnika Achilleja Variatija pa se s postopkom vrnitve lastništva ukvarja vladni komisar in tržaški prefekt Valerio Valenti. V tem postopku je najbolj pomemben sporazum, ki naj bi ga italijanska republika podpisala s slovensko narodno skupnostjo, in to seveda pred spominsko prireditvijo ob 100. obletnici požiga. Priznati moram, da sem presenečen, kako se je Italija hitro zavzela, da bi bilo vse pripravljeno do 13. julija. Žal, pa me zdaj najbolj skrbi krizno stanje zaradi širjenja koronavirusa v Italiji.
Kdaj se bo spet sestalo vladno omizje za slovensko narodno manjšino, na katerem boste reševali vračanje Narodnega doma?
Konec marca bi se moralo v Trstu sestati vladno omizje, a datum je zdaj odvisen od vladnih ukrepov za zajezitev širjenja okužbe s koronavirusom. Ni izključeno, da se bo zadeva lahko zavlekla. Prav te dni smo izvedeli od senatorke Tatjane Rojc, da so ukinjena vsa uradna vladna srečanja, med katerimi je verjetno tudi naše vladno omizje. Po drugi strani, hvala Bogu, smo se že sestali v januarju in začrtali tisto, kar je bilo dogovorjeno na prvi seji vladnega omizja. Lahko pa se zgodi, da se bomo prihodnjič sestali kar v Rimu.
Zakaj ste sami prepričani, da bi Narodni dom moral postati ponovno last slovenske narodne skupnosti v Italiji?
Ker je Narodni dom naš simbol, tako misli vsak zaveden Slovenec. Pri tem ne smemo pozabiti na nekatere pravno-tehnične zadeve in sporazume. Zaščitni zakon 38/2001 v 19. členu v zvezi z vrnitvijo Narodnega doma predvideva konvencijo med Deželo FJK in tržaško univerzo. To določilo bi se moralo uresničiti v roku petih let (zapadlost je bila l. 2006), a tudi v naslednjih šestih mesecih ni bil izdan noben odlok predsednika ministrskega sveta. Vse to se ni zgodilo, ker niso bila izpolnjena določila člena. Dne 9. novembra leta 2017 sta zunanja ministra Karl Erjavec in Angelino Alfano podpisala sporazum (Agreed minutes – potrjeni zapisnik), ki je določil, “da se pospeši postopek vrnitve in prenove stavbe do konca leta 2020”. Kasneje, oktobra 2019, sta se predsednika obeh krovnih organizacij slovenske manjšine udeležila zasedanja vladnega omizja za slovensko manjšino v Rimu; sklical ga je državni podtajnik pri notranjem ministrstvu Achille Variati. Ta je v uvodu potrdil, da se opira na izraženo politično voljo dveh držav, potrjeno tudi s sporazumom Erjavec – Alfano. Na istem sestanku je predstavnik Dežele FJK odbornik Pierpaolo Roberti zatrdil, da si Dežela FJK ne želi lastništva Narodnega doma, drugače ne bi mogli govoriti o resnični vrnitvi Narodnega doma organizacijam slovenske manjšine. Zato je podtajnik Variati predlagal izdelavo študije, ki jo je finančno podprla Dežela FJK, in s tem zadolžil tržaškega prefekta za vodenje dialoga med udeleženci postopka vračanja. Krovni organizaciji SSO in SKGZ sta soglašali s prevzemom vloge subjekta, ki bi prevzel lastnino in upravljanje Narodnega doma. S Ksenijo Dobrila (SKGZ) sva se 24. januarja 2020 pisno zavezala, da bova ustanovila pravni subjekt (fundacijo), ki bo prevzel last in upravljanje Narodnega doma. Zato menim, da iz navedenih razlogov ni drugih opcij kot ta, da se pogovorimo o lastnini.
Pred kratkim smo brali, da vsi ne mislijo tako kot vi, nekateri si prizadevajo, da bi prišlo do neke “vrnitve na pol”, če smo prav razumeli. Veste vi kaj več?
Na nedavnem posvetu v Čedadu sem povsem jasno in premišljeno povedal, da bo SSO v primeru, da ne pride do lastništva te stavbe, zapustil pogajanja, ker se ne strinjam, da se “vrnitev” izvede z neko konvencijo upravljanja ali kaj podobnega, ki ni lastništvo. Tako sem to povedal enostavno zato, ker je Narodni dom naš simbol, bil nam je odvzet oziroma so nam ga požgali in zaradi tega nam je italijanska država dolžna ga vrniti. Na katerakoli drugo obliko, ki ni lastnina Narodnega doma, ne smemo pristati, ker bi to zame pomenilo pravi polom slovenske narodne skupnosti v Italiji. Na kaj takega ne bom pristal za nobeno ceno. Tako je tudi stališče celotnega izvršnega odbora SSO. Slovenci se ne smemo zadovoljiti z na pol zaščiteno obliko. Če stavba ne bo last slovenske narodne skupnosti, nima smisla, da bo v njej osebna knjižnica prof. Borisa Pahorja, ki jo pisatelj podarja Narodnemu domu. Tudi podpis 99-letne konvencije ne pride v poštev.
Eden od očitkov vsem tistim, ki nočejo dokončne vrnitve Narodnega doma, češ da bi vzdrževanje stalo preveč, je, da jim gre samo za denar; kaj menite o tem?
V dokumentih za vzdrževanje Narodnega doma, ki smo jih dobili od tržaške univerze, je glede stroškov upravljanja popolnoma neupravičen katerekoli strah. Stroški vzdrževanja niso taki, kot se o njih govori po nekaterih hodnikih ali na sejah, ampak so normalno sorazmerni s stavbo. Vsaka naša organizacija ima stroške pri uporabi lastnih sedežev. Zato je povsem neutemeljeno, da nimamo skupnega mnenja glede lastništva Narodnega doma. Stavbe Narodnega doma ne kupujemo, ampak jo bomo dobili zastonj, tako kot so nam jo fašistične oblasti odvzele, in to je odškodnina za krivico, ki so jo utrpeli Slovenci. Poleg tega ne smemo pozabiti, da se je včasih stavba vzdrževala tudi sama, saj sta v njej potekali kulturna in gospodarska dejavnost. Najpomembnejše pa je, da razmislimo o sporazumu, ki ga moramo uresničiti pred 13. julijem. Ta sporazum mora vsebovati prenos lastnine od tržaške univerze na slovensko fundacijo, nato moramo določiti čas za odselitev univerze in vsoto najemnine, ki jo bo univerza plačala fundaciji v primeru, da selitev ne bo izvedena v predvidenem časovnem roku. Zato je pomemben sporazum, vse ostalo se bo uredilo postopoma. Kasneje se bomo tudi pogovorili z našimi organizacijami, ki se bodo odločile za selitev v Narodni dom, to pa je seveda povezano z že omenjeno selitvijo univerze, ki bo terjala kar nekaj časa.
Obe krovni organizaciji imata skupno komisijo za priprave na slovesnost, ki bo 13. julija letos, na dan, ko so pred 100 leti fašisti požgali Narodni dom. Kako je s temi pripravami?
Priprave potekajo s polno paro. Pripravljalni odbor, ki sta ga ustanovila SSO in SKGZ, pripravlja celoten program. Ta se ne osredotoča samo na glavni dan ob 100-letnici požiga, ampak tudi na ostale kulturne prireditve, ki se bodo zvrstile. Osrednji del bo seveda nekaj izrednega, saj mislim, da bo slovesna obeležitev spomina na požig Narodnega doma pripomogla k pravemu preporodu naše narodne skupnosti v središču mesta Trst. Zato bo to ustvarjalno delo, ki gleda v prihodnost, in ne le zgodovinski oris, s katerim bi nekateri radi, da se razvnameta sovraštvo in medsebojno nespoštovanje.
Ob nesrečnem dnevu spomina, nesrečnem zato, ker nas razdvaja, namesto da bi nas družil, smo ponovno slišali hude obtožbe na naš račun; potvarjanju zgodovine ni videti konca. Kaj menite vi o tem?
Vsako leto se ob dnevu spomina zaradi nerešenega vsebinskega pomena dogaja marsikaj povsem nerazumljivega. Živimo vsi v evropskem duhu in namesto, da bi gledali naprej in ta dan doživljali kot nekaj, kar se je zgodilo, ga nekateri uporabljajo za iskanje krivcev in kazanje s prstom na druge. Žal, to ne bo prineslo nikomur nič dobrega. Res je, da Republika Italija ni sprejela poročila slovensko-italijanske zgodovinsko kulturne komisije, ki je bilo objavljeno v Kopru 25. julija 2000, to se pravi pred kar nekaj leti. Škoda, da se v teh letih ni nihče resneje ukvarjal s to zadevo. Zato bi bilo dobro, da se krovni organizaciji obvežeta, da se bosta mogoče že na prihodnjem srečanju z vladnim podtajnikom Variatijem zavzela za sprejetje tega poročila. Drugače bomo dovolili oz. dopustili, da ostane dragoceno poročilo v predalu in tako nas bodo v prihodnje ob dnevu spomina spet po krivici predstavili kot genociden narod. Ne smemo dovoliti namreč, da nekateri politiki izkoriščajo zgodovinske dogodke v volilne namene. Vojn je v svetu že preveč, zato ni treba, da se še nadaljujejo na našem območju. Ne potrebujemo več tankov na nekdanji meji, ne na slovenski ne na italijanski strani.
Ste optimist glede dokončne vrnitve Narodnega doma v slovenske roke?
Sem zelo velik optimist! Če bomo Slovenci pokončni, bom še večji optimist.
Hvala za pogovor!

Piše Jurij Paljk: POGOVOR / Walter Bandelj

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme