Goriška

“Narod, ki ne pozna svojih korenin, nima prihodnosti!”

“Narod, ki ne pozna svojih korenin, nima prihodnosti!”

PIše Katja Ferletič: KCLB / Poletna srečanja pod lipami

Tamara Griesser Pečar je slovenska zgodovinarka, avtorica temeljnih del o slovenski polpreteklosti; velik del svoje raziskovalne kariere je posvetila preučevanju zgodovine katoliške Cerkve v Sloveniji predvsem v obdobju od leta 1941 do leta 1990. Bila je ena prvih, ki je sistematično obdelala raziskave, poboje, zaporne kazni in konfinacije katoliških duhovnikov na Slovenskem. Osnovno šolo je obiskovala v Ljubljani, Portorožu in Kopru, kamor se je preselila, ker je bil njen oče, inženir Franc Pečar, zaposlen. Srednje šole ni končala v Sloveniji, ampak jo je nadaljevala v tujini, v New Yorku in na Dunaju. Študirala je na American College v Parizu, potem pa je odšla na Dunaj, kjer je doktorirala. Kljub temu da je velik del svojega življenja preživela proč od domače zemlje, se s svojim delom in pomembnimi rezultati vedno znova vrača domov.
Ukvarja se tudi s preučevanjem obdobja od propada Avstro-Ogrske do prvih let po drugi svetovni vojni. Marca 2004 ji je papež Janez Pavel II. na predlog Slovenske škofovske konference podelil odlikovanje Pro Ecclesia et Pontifice. V četrtek, 12. julija, je bila v Kulturnem centru Lojze Bratuž gostja poletnega Srečanja pod lipami, kjer se je z njo pogovarjal zgodovinar in urednik revije Dileme dr. Renato Podbersič. Tamara Griesser Pečar je članica uredništva periodične publikacije Dileme, ki se ukvarja z vprašanji polpretekle zgodovine in jo v Ljubljani izdaja Študijski center za narodno spravo, na katerem zgodovinarka vodi raziskovalni program o kršitvah človekovih pravic. Revija izhaja že tretje leto, obravnava vseslovenske teme, ki segajo v domovino, zamejstvo in izseljenstvo. Bogata, zadnja lanska številka je bila posvečena prav zgodovinarki in njenemu delu, uvodnik ob njenem življenjskem jubileju je zapisala Andreja Valič Zver. Gostja goriškega večera pravi, da je pomembno, da nenehno pišemo, damo platformo raznoraznim raziskovalcem, se trudimo za dialog, diskusija mora sloneti na dejstvih – “interpretacij zgodovine je veliko, ne moremo se pa izmišljevati – zgodovina je lahko samo resnica”!
Raziskovalni opus Tamare Griesser Pečar je izredno širok. Dr. Podbersič je omenil zelo pozitiven odnos, ki ga zgodovinarka ima do rodbine Habsburžanov, ki je šeststo let dajala pečat našemu ozemlju. Avtorica je imela veliko srečo, da je spoznala zadnjo cesarico Zito, o kateri je napisala eno prvih monografij; izšla je v raznih jezikih, a v slovenščino žal še ni bila prevedena. Pred Zitino devetdesetletnico je začela pisati članke o njej, iz številnih prispevkov je nastala monografija. Pri svojem raziskovalnem delu je imela celo dostop do habsburškega zasebnega arhiva, saj je osebno spoznala tudi Otona Habsburškega – “Habsburžani so bili skromni, delavni, disciplinirani. Zasegli so jim osebno premoženje. Iz te veje družine ni bilo nobenih škandalov. Bili so izredno verna družina”. Napisala je tudi zanimivo monografijo o aferi Sixtus, o bratih, ki so leta 1916-17 hoteli mirovni poskus in izhod Avstrije iz prve svetovne vojne. Kasneje se je posvetila nevralgičnim točkam polovice 20. stoletja: izdala je temeljno delo, ki je izšlo najprej v nemščini, Razdvojeni narod, o dogajanju na Slovenskem med drugo svetovno vojno, nato še monumentalno knjigo Cerkev na zatožni klopi: Sodni procesi, administrativne kazni, posegi ljudske oblasti v Sloveniji od 1943 do 1960, ki pripoveduje o usodi Cerkve in duhovnikov na Slovenskem med vojno in v prvem povojnem obdobju do sprejetja zakona o pravnem položaju verskih skupnosti. Na Podbersičevo vprašanje, zakaj se posveča raziskovalnim tematikam, kot so vojna, revolucija, umori, povojni poboji, izvensodni poboji, stranpoti sodstva in preganjanje Cerkve, je zgodovinarka odgovorila: “Raziskujem, ker želim, da se kršitve človekovih pravic ne bi več ponavljale. V Sloveniji je to še posebno pomembno, ker so te kršitve še del vsakdana. Država je v tranziciji: katoličani smo državljani drugega razreda, sodstvo ne funkcionira, ni časopisov, ki bi drugače pisali – če bi mediji boljše delovali, bi najbrž tudi sodstvo delovalo drugače”.
Avtorica je imela odlične stike z vrhovi slovenske katoliške Cerkve – v tistih časih je sodelovala pri pisanju teze o pokojnem ljubljanskem škofu Gregoriju Rožmanu, pomagala je “oprati” njegovo ime: “Škof Rožman je bil velik Slovenec, ki je stal svojim vernikom ob strani. Njegovega celotnega dogajanja med drugo svetovno vojno sploh ne moremo dojeti, če ne upoštevamo njegovih intervencij za ljudi. Zavzemal se je za ljudi vseh barv, tudi za komuniste, čeprav je bil velik nasprotnik komunizma in si je tako nakopal srd povojne partijske, komunistične oblasti … Rožman je bil prepričan, da je treba preprečiti prelivanje krvi čim več ljudem”. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

19.07.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!