Naravno pravo

V članku Klasični in sodobni um, ki je bil objavljen v božični številki časnika Novi glas, sem opozoril na dejstvo, da današnji javni prostor zaznamuje nezmožnost pravega dialoga, kar v veliki meri temelji ne le na različnem načinu argumentacije, temveč na različnih konceptih racionalnosti oz. načinih mišljenja. Prav na tem pa vsaj delno temelji tudi (ne)zmožnost podajanja krščanskega pogleda na svet, posebno v povezavi s perečimi etično-političnimi vprašanji, kjer se sodobni večinski konsenz čedalje bolj odmika od krščanske morale. Katoliški pogled na omenjena etično-politična vprašanja temelji na metafizičnem razumevanju človeka in vsega stvarstva. Prav tak pogled na svet pa je za sodobni tehnicistični um neracionalen oz. celo nerazumljiv. Nauk Cerkve za večino ljudi torej postaja ne le vedno bolj oddaljen, temveč celo nedostopen.

Zmožnost plodnega podajanja krščanskih stališč je posledično najprej odvisna od upoštevanja tega razkoraka, sekundarno pa od tega, da pokažemo na smiselnost klasičnega razumevanja sveta. To pa nikakor ni lahko, saj je večina osnovnih metafizičnih konceptov sodobnemu človeku preprosto neznanih. To je v določeni meri posledica sodobnega šolskega sistema, ki temelji predvsem na pridobivanju “faktov” in “kompetenc”, ne pa na celoviti humanistični izobrazbi, deloma pa tudi spremenjenega odnosa znotraj Cerkve same, saj lahko v zadnjih desetletjih opazimo čedalje manjše zanimanje za filozofsko podstat nauka, vsaj na ravni verskega izobraževanja.

V tem prispevku želim podati nekaj osnovnih podatkov o teoriji naravnega prava, ki predstavlja metafizično osnovo za katoliški pogled na etiko. Sklicevanje na naravno pravo je v tej povezavi precej redko, ko pa tovrstni argumenti izjemoma vendarle pridejo na dan, žal ostanejo nerazumljeni, saj velika večina ljudi tega pojma preprosto ne razume. Običajno se namreč pojavlja predstava, da je naravno pravo sklicevanje na razmere v naravnem okolju (živi naravi). Kot tako seveda deluje nesmiselno, saj razmer v naravi ne moremo aplicirati na razmere v človeški družbi. 

Substanca in finalnost

Kaj je torej bistvo naravnega prava? Koncepta ni lahko preprosto definirati, saj se povezuje z različnimi filozofskimi šolami, med katerimi obstajajo tudi precejšnje razlike. A na najbolj osnovni ravni lahko poudarimo, da naravno pravo ni vezano na razodetje oz. vero, temveč je filozofski pojem. Glede na teorijo naravnega prava lahko na podlagi opazovanja človeka in narave, torej strogo filozofsko (brez sklicevanja na religiozne vire avtoritete), pridemo do odgovora na nekatera temeljna moralna vprašanja. Na ta način lahko torej odkrijemo osnovna moralna pravila. Na tem mestu se ni mogoče obširno ustavljati pri različnih naravnopravnih filozofskih šolah in problemih. V nadaljevanju bom skušal na kratko pojasniti klasično tradicijo naravnega prava, kot se je izoblikovala v okviru grške filozofije, predvsem Aristotela, kasneje pa so jo naprej razvijali predstavniki tomistične filozofije, predvsem sam sv. Tomaž Akvinski.

Aristotelova teorija naravnega prava temelji na ideji o urejenosti vesolja. Svet ni kaos, temveč imajo vse obstoječe stvari svojo lastno substanco oziroma svojo lastno naravo, ki jih neizogibno usmerja proti določenim njim lastnim (torej naravnim) ciljem (finalnost). Delovati oz. razvijati se v skladu s temi cilji pa je dobro, saj lahko le na ta način vsa živa bitja dosežejo svojo popolnost oz. izkoristijo vse svoje potenciale. Ta ideja se morda na prvi pogled zdi presenetljiva in nedokazljiva, a ob natančnejšem premisleku se pokaže kot povsem logična.

To lahko ponazorimo s preprostim primerom iz žive narave. Če se sprehodimo po gozdu, vidimo različna drevesa. Ob tem se lahko vprašamo, kaj je zares dobro za vsako drevo. Glede na različne vrste dreves, ki uspevajo na različnih vrstah tal in različnih nadmorskih višinah, se odgovori na to vprašanje do določene mere seveda razlikujejo, a osnove kljub temu ostajajo enake. Rečemo lahko, da je za drevo dobro preprosto to, kar pomeni biti drevo. Vsako drevo mora pognati korenine, s katerimi iz zemlje črpa vodo in hranilne snovi, pognati mora veje in liste (ali iglice), v katerih poteka proces fotosinteze, biti mora dovolj visoko, da ga doseže sončna svetloba ipd. Naštevali bi lahko še veliko značilnosti, a vse bi se dotikale istega bistva: dobro za drevo pomeni preprosto izpolniti bistvo tega, kar pomeni biti drevo. Če pa drevo tega ne izpolni (zaradi bolezni ali “konkurence” drugih dreves in živali), potem preprosto propade. Isto velja tudi za druge rastline, živali in končno tudi za človeka.

Človek in njegova smotrnost

Za človeka je torej dobro preprosto to, kar pomeni biti človek. Naše dobro torej določa naša narava. Kot razumsko in družbeno bitje človek torej ne potrebuje le osnovnih materialnih dobrin, kakor to velja za rastline in živali (hrana, voda, zavetje), temveč tudi druge dobrine. Aristotel v Nikomahovi etiki trdi, da je končni človekov cilj življenje skladno z razumom. To zadeva tako dela razuma v ožjem pomenu besede (učenje, znanje), kot tudi skladnost drugih funkcij duševnosti (volje, čustev) z razumom. Končni človekov notranji cilj je torej razvoj razumskih in duševnih kreposti. Ker je človek družbeno bitje, moramo razlikovati med osebnim in skupnim dobrim. To je višje od osebnega ali privatnega dobrega preprosto zato, ker neka osebna dobrina (npr. dobro kosilo) lahko pripada le določeni osebi, z deljenjem pa se zmanjša (če podarim pol svojega kosila prijatelju, bom manj sit). Nasprotno pa se skupno dobro (npr. dobra šala) nikakor ne zmanjša, če jo delim s prijatelji; ravno nasprotno, užitek se celo poveča. Skupno dobro torej nikakor ne pomeni nekakšnega skupka različnih dobrin vseh ljudi, ki so jih deležni, temveč je skupno dobro enako dobro tudi za vsakega posameznika osebno. Skupnega dobrega torej ne smemo razumeti kot nekakšno prisilo posameznika na račun skupnosti (kot je npr. žrtvovanje življenja za abstraktno razumljeno človeštvo ali delavski razred), temveč predstavlja resnično dobro, ki pa ga posameznik lahko uživa le v skupnosti. Z odraščanjem in vključevanjem v širšo skupnost človek zato sodeluje pri vedno bolj univerzalnih oblikah skupnega dobrega.   

Med človekom in drugimi živimi bitji pa seveda obstaja temeljna razlika, saj druga živa bitja preprosto živijo po naravnem zakonu, človek pa ga mora najprej odkriti, da bi lahko živel po njem. To ni vedno preprosto, kajti kot razumska bitja smo sposobni racionalizirati številne načine obnašanja, ki lahko predstavljajo določeno dobro nižjega reda, a nasprotujejo naši naravi. Tak primer predstavlja npr. čezmerno ali neurejeno uživanje določene dobrine. Preučevanje teh vprašanj je naloga filozofije oziroma etike. Poleg tega je pri človeku bistveno tudi vprašanje svobodne volje oz. pristanek na delovanje v skladu s tem, kar spoznamo kot moralno dobro.   

Prav to pa predstavlja tudi najpomembnejši ugovor teoriji naravnega prava. Klasični pogled na naravno pravo je namreč doživel krizo v 18. stoletju pod vplivom skepticizma škotskega filozofa Davida Huma.

Osnovna poanta njegove kritike je, da iz “biti” ne sledi tudi “morati”, z drugimi besedami, da iz ontoloških danosti ne moremo izpeljati etičnih zahtev. Marsikdo bi lahko rekel, da se lahko naš razum upravičeno sprašuje, zakaj naj bi upošteval te naravne cilje, kar predpostavlja že omenjeni Humov ugovor. Težava pa je v tem, da tako vprašanje implicitno predpostavlja, da razum kot nekaj izjemnega nima svojega končnega, s svojo naravo skladnega cilja. To pa je točno to, kar klasična tradicija naravnega prava zanika. Eno izmed njenih bistvenih ugotovitev je namreč prav to, da načeloma ne more biti racionalno nič drugega kot želja po dobrem (dobro ni dobro zato, ker si ga želimo, temveč si ga želimo, ker je dobro), ker je, kot smo že videli, ustrezno naši resnični naravi. Združitev “biti” in “morati” je torej do konca dosledna.

Sklep

Filozofske trditve tradicije naravnega prava seveda danes niso splošno sprejete tudi med tistimi, ki jih dobro poznajo, a po drugi strani še zdaleč ne moremo reči, da bi bile nekaj preseženega oz. neaktualnega. Predvsem v Združenih državah Amerike to pozicijo zagovarja veliko uglednih filozofov, ki poučujejo na nekaterih najprestižnejših univerzah. Rekli bi lahko celo, da na akademskem področju fenomen naravnega prava v različnih konceptualnih izvedbah doživlja manjši preporod, o čemer priča množica publikacij, posvečenih tej tematiki. Zato lahko upamo, da se bodo v prihodnosti ti argumenti močneje pojavili tudi v širši javnosti. To poraja možnost, da bo klasični pogled na svet in moralna vprašanja znova postal lažje spoznaven tudi današnjemu človeku.