Namen misijonskega delovanja ostaja nespremenjen!

Letos praznuje misijonski krožek v Rojanu že 100 let plodnega in predvsem dobrodelnega delovanja. Članice Marijine družbe so od nastanka krožka 25. marca 1920 dolgo let skrbele za slovenske misijonarje po svetu pod dolgoletnim nadzorom msgr. Stanka Zorka. Leta 1988 se je misijonskemu krožku pridružil Franc Saksida, ki še danes z ženo Marijo vestno skrbi za odsek in slovenske misijonarje. Ob letošnjem pomembnem jubileju smo se pogovorili prav s tržaškima rojakoma.

Kako se je sploh vse začelo takrat, leta 1920?
M. S.: Papež Benedikt XV. je leta 1919 objavil in poslal vsem katoliškim škofom okrožnico o misijonih. Bili so hudi časi. Misijoni so bili po vojni močno prizadeti in papež, ozirajoč se na žalosten položaj katoliških misijonov, je pozval vse narode, naj se zavzamejo za bogoljubno delo in pomagajo z molitvijo in podporo, da bi lahko misijoni nadaljevali dragoceno delo. Takratni družbeni voditelj v Rojanu Karel Musizza se je odločil in se odzval na vabilo svetega očeta. Sklical je zbor dekliške in ženske Marijine družbe in na skupnem, izrednem shodu ustanovil misijonski odsek. Bil je 25. marec leta 1920. Za načelnico so izvolili Ivanko Pavlič, poleg nje pa sta bili tudi dve pomočnici, Terezija Furlan in Pina Bizjak, ki je leta 1923 sprejela tudi načelništvo. Vse svoje življenje je darovala v prid ubogim.
S svojim dragocenim in dobrodelnim delom in srcem se je takoj izkazala tudi družbenica Pierina Blažina, ki je že v letih po drugi svetovni vojni pošiljala pomoč materi Tereziji iz Kalkute in podpirala semenišča v Indiji.
Neutrudljivi msgr. Stanko Zorko, ki je leta 2002 praznoval 50. obletnico svojega delovanja med nami, je bil res ponosen na naš misijonski krožek in ga je vedno podpiral z vsemi močmi.
Prav tistega leta sta prevzela vodenje vidva?
F. S.: Tako je. Jaz sem se sicer pridružil misijonskemu krožku že leta 1988. Takrat sem se upokojil, bil sem redar v Trstu, in sem začel premišljevati, kaj naj bi delal v prostem času. Imel sem vedno veliko ljubezen do znamk. Zbiral sem jih že od 12. leta. Takrat nam je bilo v veliko veselje izmenjavanje znamk med prijatelji v šoli. Kar dosti let so ostale v albumih, na katerih se je počasi nabiral prah. Ko sem se upokojil, sem odločil, da jih bom zbiral naprej. In res so mi jih prijatelji prinesli na dom, mi jih pošiljali, včasih so me zbiratelji vprašali za kakšno znamko in mi jo tudi plačali in tako se je pravzaprav začela zamisel, da bi znamke prodajal in da bi prispevek namenil v celoti za misijonski krožek. Vse skupaj se je kar hitro razvilo in tako se je tudi začela prava znamkarska akcija. Zdaj nam pošilja znamke iz 43 držav več kot 1.700 posameznikov, največ iz Slovenije. Z znamkami skušam nabrati čim več prispevkov, a jih je res veliko, zato jih pošiljam tudi drugim ustanovam, npr. kamilijancem, frančiškanom ipd. Pošiljam po 30 kg znamk, ki jih oni potem prodajo in obdržijo prispevek za svoje misijone.
Tesne vezi imate tudi z Misijonskim središčem Slovenije, kajne?
F. S.: Ja. Dosti znamk prihaja na dom, večina pa v Misijonsko središče v Ljubljano. Ko gremo v Ljubljano po znamke, napolnimo kar cel prtljažnik. Tam sva leta 1988 spoznala s. Tribucijo v Misijonski pisarni za znamke, kjer je tudi delovala in zelo skrbela za misijone do leta 1991. Takrat sem tudi pripravil prvo pošiljko in izdal prvi račun, ki je znašal 300.000 lir, še zdaj se spominjam.
Vsekakor postopek je tak, da mi zbiramo prispevke, ki jih potem nesemo v misijonsko pisarno, kjer jih naslovijo tistim slovenskim misijonarjem, ki jih izbereva jaz in žena, oz. tistim, s katerimi smo v letih navezali stike.
Misijonarje tudi vabite na prijetne in zanimive večere v Marijin dom v Rojanu …
M. S.: Tudi, družbenice prej in midva zdaj smo preko misijonskega odseka vedno vzdrževali stike s slovenskimi misijonarji po svetu, ki radi pridejo v Marijin dom v Rojanu. Občasno telefoniram v Misijonsko središče in se pozanimam, ali je kdo prišel začasno spet v Slovenijo, in z njimi potem organiziramo prijetno srečanje oz. pogovor in projekcijo slik iz misijona, v katerem deluje. Pred kratkim nas je prišla obiskat s. Agata Kociper, ki že 36 let deluje v Amazoniji med indijanskimi plemeni. Zelo zanimiva in pomembna osebnost je bil pater Ernest Saksida, ki je žal preminil leta 2013 pri 93 letih. Ustanovil je in dolgo let vodil središče Don Bosco (Cidade Dom Bosco) v kraju Corumba v Braziliji. Z njim smo bili tesno povezani in veliko sodelovali. Večkrat nas je prišel tudi obiskat v Trst. Z njegovo smrtjo pa delovanje v Dom Boscovem mestu ni prenehalo, ampak se nadaljuje intenzivno in z velikim socialnim čutom.
Zdaj imata še dodatno pomembno in odgovorno vlogo, povezano s tem mestom, kajne?
F. S.: Res je. Postala sva odgovorna za posvojitve. Po našem prizadevanju je posvojenih 18 otrok v mestu Corumba. V bistvu ljudje lahko z letno denarno vsoto (312 evrov) posvojijo otroka v Braziliji, midva sva potem odgovorna za to dejanje.
Kako so se spremenili časi? Imata še energijo in motivacijo?
M. S.: Časi so se res zelo spremenili. Motivacija ostaja, kajti misijoni so nam bili vedno pri srcu, ker opažamo, koliko dobrega lahko naredimo tudi z manjšimi akcijami in tudi kako so misijonarji hvaležni in kako cenijo delo misijonskega krožka in društva v Rojanu.
Svet je pač drugačen, včasih smo zbirali dosti oblek in hrane, zdaj pa zbiramo predvsem denarna sredstva. Res, ljudje nimajo več toliko smisla za dobrodelnost, imajo manj občutka za misijone, predvsem mlajše generacije. Včasih je bilo več prispevkov, več pobud za nabiranije sredstev, tudi več misijonskih odsekov. Zdaj smo v bistvu ostali samo mi in krožek v Mačkoljah, s katerim redno sodelujemo. Vsekakor se ne radi pritožujemo. Res je, da bi bilo lahko veliko več finančne pomoči, kajti številke so se v letih drastično znižale, toda konec leta zmoremo vseeno zbrati pomembno vsoto za pomoč našim misijonarjem.
F. S.: Misijonski krožek je vedno plodno deloval, tudi v času vojne, tudi ko so bile razne politične težave in spremembe. Še danes redno deluje, in to po zaslugi vseh dobrotnikov, prijateljev in požrtvovalnih oseb, ki tiho skrbijo za misijonsko delo. Namen misijonskega delovanja ostaja nespremenjen! Bistvo je pomagati misijonarjem po svetu z molitvijo in darovi za pomoč revnim, bolnim, potrebnim in vsem, ki so v stiski.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme