“Naloga učiteljev je, da so otrokom na razpolago”

Pogovor / Egle Frandolič

Učenci 5. razreda osnovne šole Petra Butkoviča-Domna so letos sodelovali z Novim glasom pri zelo lepem projektu. Bili so soudeleženi v delavnici z naslovom Časnikarski krožek in so od blizu spoznali časnikarski poklic ter naš tednik. S pomočjo časnikarke Katje Ferletič in učiteljice Katje Foschini so napisali več člankov in tudi intervju učiteljici Egle Frandolič. Prilogo so pripravili Alessia Devetak, Beatrice Baccaro, Elia Demori, Giulia Tomsic, Lara Cernigoj, Marta Černic, Matej Frandoli, Mattia Tommasi, Miriam Concina, Samuel Tomsic, Saša Peric in Tomaž Florenin.

Egle Frandolič je bila dolga leta priljubljena učiteljica v osnovni šoli Petra Butkoviča Domna v Sovodnjah, lani pa se je upokojila. Učila je več generacij osnovnošolčkov in seveda tudi nas. Zelo prijazno je pristala na pogovor in nam povedala marsikaj zanimivega.

Kdaj ste začeli poučevati in na katerih šolah ste bili v službi? Je bila premestitev iz ene šole v drugo morda težka?

Poučevati sem začela leta 1983. V resnici sem bila že prej v razredu in ravno v sovodenjski šoli, saj sem nadomeščala učitelje, ki so šli na izobraževalni tečaj, septembra istega leta pa sem začela poučevati v Romjanu. Takrat je bila šola maloštevilna in še ni bila poimenovana po Ljubki Šorli. Zelo lepo smo se imeli. Po tej izkušnji sem šla v Veliko Britanijo, kjer sem se izpopolnjevala v angleščini, ob vrnitvi sem ta jezik in glasbeno vzgojo poučevala na več šolah, v Rupi, Jamljah, Doberdobu in na Vrhu. Uvajanje angleščine je bila tedaj novost. V Sovodnje sem prišla v začetku devetdesetih let.

Premestitev iz ene šole v drugo ni bila težka. Mnenja sem, da je moj poklic, učiteljevanje, čudovit, za nekoga pa ima lahko tudi neko hibo – v letih je pri tem poklicu včasih premalo sprememb in nekateri doživljajo to kot omejitev, mogoče se začnejo tudi dolgočasiti. Jaz sem imela srečo, da sem doživela, sprejela in tudi izbrala spremembe, ki so bile v določenih trenutkih možne in so me zanimale. Novosti so me vedno mikale in ob premestitvah sem spoznala nova okolja, nove otroke, kolege in te izkušnje so bile zame velika obogatitev. Učiteljski poklic je servis – otroci imajo pravico, da se šolajo, in šola je najprej za otroke. Vloga učiteljev je, da so otrokom na razpolago in jim nekaj nudijo. Vedno sem imela občutek, da je bil v katerikoli šoli moj prostor, moj poklic.

Kateri so vaši najdražji spomini z vaše poklicne poti?

Ta pot je bila dolga in lepih spominov je ogromno, mnogi so vezani na šolske izlete. Vedno se bom spominjala tudi svojega zadnjega dne pouka v razredu: bila sem oblečena v kavbojca, saj smo v šoli imeli pustno rajanje, po tem pa smo zaradi pandemije s koronavirusom začeli s poukom na daljavo, zadnje leto pred upokojitvijo pa sem delala od doma. Svojo službeno pot v razredu sem sklenila v pustni obleki!

Na tej poti sem imela edinstveno, dragoceno priložnost, da sem lahko spremljala učence od prvega do petega razreda: to je nekaj imenitnega, saj učitelj lahko bolje razume, kaj pomeni učni proces, kakšni so otroci, kako je treba biti potrpežljivi. Učitelji načrtujemo in si prizadevamo doseči cilje, to je srž našega poklica, istočasno pa je zelo pomembno, da se včasih zaustavimo, saj niso vsi otroci enaki. V naših razmerah, kjer imamo maloštevilne razrede, se lahko posebej posvetimo vsakemu otroku in tako razumemo, da ima vsak svoj način pridobivanja znanja, vsak ima svoj stil.

Kaj je bilo najtežje ali najbolj dolgočasno pri vašem poklicu?

Najbolj dolgočasno je bilo popravljanje nalog, predvsem ko sem težko razbirala pisavo ali ko sem se tisočkrat srečevala z isto napako; najtežje pa mi je verjetno bilo si postaviti določene meje. Včasih je bilo resnično preveč: pri pripravljanju gradiva sem veliko raziskovala po knjigah in kasneje po spletu, izmišljala sem si besedila in matematične vaje, ure so kar minevale, vse to pa je bilo utrudljivo. Včasih je bilo časa premalo, zmanjkalo ga je za drugo. Težko mi je bilo tudi vse svoje načrte in ideje vključevati v šolski program, večkrat sem se morala omejiti in motil me je občutek, da ni nikoli dovolj. To je verjetno bolj vezano na mojo osebnost in način dela kot pa na poklic.

Kako se je po vašem mnenju spremenil poklic učitelja v letih?

S sodobno tehnologijo in spletom se je spremenil način, kako se učitelji pripravljajo na pouk, spremenilo pa se je tudi marsikaj drugega. V preteklosti smo s kolegicami hodile v službo poučevat, kasneje je vloga šole kot vzgojne institucije prešla vedno bolj v ospredje. Družbeno življenje se je spremenilo, tako kot potrebe družin. Včasih preživite otroci več časa v šoli kot pa doma s starši, vaš prosti čas je drugače urejen, ukvarjate se z različnimi dejavnostmi. Veliko sprememb sem opazila na vseh področjih vzgoje in pri delovnih navadah otrok. Ko sem se tega zavedala, sem od svojih učencev začela zahtevati, da so imeli trajno zbranost, da so urili spomin in postali bolj vztrajni. Otroke sem želela naučiti pomena skrbi za dobro opravljeno delo, ki se v današnji družbi žal izgublja.

Kako ste se pučutili, ko je prišel čas za upokojitev?

Imela sem mešane občutke: želela sem si počitka, istočasno pa sem bila v strahu – bala sem se, kako se bom počutila brez tako pomembnega dela svojega življenja. Ko sem razumela, da se bom lahko na neki način še naprej posvečala šolskim otrokom, sem se pomirila. Že v zadnjem letniku sem namreč začela sodelovati s Kinoateljejem in pripravljati učno gradivo za program filmske vzgoje – to je neka vez s šolo, ki se nadaljuje. Še vedno mislim na otroke, pripravljam učne ure, v nekem smislu sem še vedno v šoli.

S čim se ukvarjate sedaj? Se morda dolgočasite?

Sploh ne! Veliko se posvečam izbiri filmov, ki jih Kinoatelje ponuja šolam, in pripravi didaktičnega gradiva. Izbiram med slovenskimi kakovostnimi film in lahko rečem, da smo srečni, ker jih imamo kar veliko. Najprej si film ogledam, nato preučim, kako se bomo z otroki o filmu pogovarjali, kako bom usmerjala njihovo pozornost, razumela, kako gledanje filma doživljajo, kako si filmsko vsebino razlagajo. Moja naloga je tudi ta, da pripravim takšno gradivo, ki pomaga učiteljem pri filmski vzgoji. Pri projektu namenjamo veliko skrb gojenju lepe slovenščine, toda ne na preveč “šolski” način, saj mora biti gledanje filma užitek. Za vsak film pripravim vaje za obogatitev besedišča in gibalne igre za mlajše otroke – na prvem mestu je vedno skrb za jezik!

Ali morda veste, da smo mi zadnji petošolčki v tej šoli? Bili smo tudi zadnji razred, v katerem ste poučevali. Nas morda pogrešate?

Dobro vem, da se bodo sovodenjski otroci in učiteljice preselili v novo šolo, naj pa povem, da mi je bila stavba, v kateri se še nahajamo, vedno zelo všeč predvsem zaradi veže, skupnega prostora, kjer se še naprej dogaja veliko pomembnih stvari. V tem prostoru se otroci pogovarjate, učiteljice se srečujejo med eno in drugo učno uro; ko sem še poučevala, smo dan začenjali z učenjem novih besed, kasneje s poezijo, veliko prireditev smo tu organizirali. V šoli je ta prostor lep, kraj združevanja, neke vrste trg, kjer se vaščani srečujejo, pogrešam ga, kot pogrešam vas. Zagotovo mi je vaš razred ostal pri srcu. Sovodenjska izkušnja je bila najdaljša, zato tudi zelo pomembna. Imela sem veliko srečo, da sem postala učiteljica, kot sem si želela že kot deklica. Več otrok sem spremljala od prvega do petega razreda, spoznala sem kraj, ljudi, s kolegicami sem imela možnost razviti globoke odnose. O vas sem vedno govorila kot o velikem darilu. Vedela sem, da se bom kmalu upokojila in da boste vi moji zadnji učenci, mogoče sem vas tudi zaradi tega posebej vzljubila. Ko se človek upokoji, ga navadno obdarijo, tudi vi ste me, največje darilo so spomini. Da smo se imeli tako lepo, je bilo v veliki meri odvisno tudi od vaših staršev, od odnosa, ki sem ga imela z njimi, vi otroci pa ste delavni, vedoželjni, nadarjeni, osladili ste moja zadnja učiteljska leta in za to sem vam neverjetno hvaležna.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme